| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | nemška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2007 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Odisej |
| Prevod |
Alenka Veler |
| Ključne besede | Družinski odnosi, Glasba, Mladostniki, Mladostniki s posebnimi potrebami, Odraščanje, Prijateljstvo, Psihiatrija, Samomori, Zaljubljenost, Živali |
Jane Frey, nemško-švicarska avtorica je slovenskih bralcem znana že po njenih knjigah Velike zelene oči ter Prividi sreče. V njenem mladinskem romanu Na smrt prestrašena pa je prestrašena najstnica Nora, ki jo obremenjuje veliko stvari. Težave v šoli, skrhan zakon njenih staršev, težaven odnos med njo in prijatelji ter avtistični brat njenega fanta Jakoba ne pripomorejo k njenem dobrem počutju. Kljub njeni mladosti je umrlo že veliko ljudi in živali, ki jih je imela rada. Njen morski prašiček, njen pes, njena teta, obe babici, stric in njena sestrica. Sestrica Lea je umrla, še preden se je Nora sploh rodila. Ker se Nora zato zelo boji smrti, skuša storiti samomor. To ji ne uspe, pošljejo pa jo na oddelek za najstniško psihiatrijo, kjer postane življenje kmalu (ker spozna vrstnike, ki se prav tako soočajo z notranjimi strahovi) znosnejše. V knjigi je zelo dobro opisano, kako nas lahko notranji strahovi popolnoma ohromijo. Vse skupaj poteka počasi, pomaga pa nam lahko samo spoznanje, da se z njimi (v večji ali manjši meri) bojuje skorajda vsak in da to pravzaprav ni nič nenavadnega. Pri soočanju z njimi pa potrebujemo ogromno razumevanja in podpore tako od svojega družinskega kot prijateljskega kroga. Nora veliko razumevanja in podpore prejme tudi od svojega fanta Jakoba. Svoje notranje strahove pa Nora skuša obvladovati tudi s pomočjo sprehodov s svojim psom in igranjem na tolkala. Nam glasba res pomaga, da se pomirimo ter odmaknemo daleč proč od, kot se nam včasih zdi, ponorelega sveta? Za najstnike pogosto mislimo, da so že odrasli in da z lahkoto prenašajo krut svet odraslih. Pa je to res? Lahko z bremeni odraslih obremenimo že tudi najstnike? To je samo nekaj vprašanj, ki se odpirajo ob zelo zahtevnem branju, kjer se najstniško obdobje ne opisuje kot obdobje brezskrbnosti in zaljubljenosti.
Objavljeno: 04.03.2017 18:29:06
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:33:20
“Sovražim smrt. Res sovražim smrt. Pogosto si želim, da se ne bi nikoli rodila, saj mi potem nekega dne ne bi bilo treba umreti. Umrl mi je Roli. Moj morski prašiček. Umrl mi je Tiktak. Moj pes. Teta Fiona je umrla v Ameriki. Umrli sta mi obe babici. Stric Severin je umrl, ko je bil star komaj trideset let. In umrla je Lea. Smrti se strašansko bojim.” (str. 8)
“Spomnila sem se Eikeja in njegovega kričanja in njegovega cepetanja in njegovih temnih, mehkih oči in na to, kako je podivjal, ko sem se dotaknila njegove ročke s kakavom. Takrat sem si želela, da Eike ne bi obstajal, in ob misli nanj mi je postalo slabo. Toda zdaj sem poznala drobno, razdraženo Anuško in molčečo Helen in Sino in Karlo, ki sta bili pogosto nesrečni, ne da bi zares vedeli zakaj. In imela sem rada Jona, ki je hrupno divjal naokoli in povsod povzročal nered in nas je zmerjal in si je ponoči zato, da bi zaspal, na glas prepeval pesmi.” (str. 170)
