Na svidenje tam zgoraj : roman o prvi svetovni vojni

Podnaslov »Roman o 1. svetovni vojni« bralcu vzbudi vtis, da gre za vojni roman, tudi na naslovnici so upodobljeni vojaki med počitkom na bojišču. A so neposredno vojaško dogajanje, fronta in bitke, v ospredju le v prvem delu tega tridelnega romana. Že na samem začetku izvemo, da se vojna končuje, da se sovražnik, torej nemški vojaki, naveličani umikajo. Za tiste, ki bodo vojno dobili, francoske vojake, pa se mora končati čim bolj slavno, čeprav na račun še zadnjih nekaj žrtev, ki jih sploh ne bi bilo treba. Dva francoska vojaka padeta pod streli lastnega poveljnika, dva druga se po čudežu in po medsebojni zaslugi rešita. Čeprav oba invalidna, zasnujeta maščevanje. Eden proti svojemu očetu, oba skupaj proti zloglasnemu poveljniku. Maščevanje pa nima nekih vzvišenih, poštenih namenov, ampak je sleparija sama po sebi. Če se že država in tisti posamezniki, ki hočejo predstavljati zmagovalno vojsko, ne zmorejo zavzeti za tiste, ki so se v vojni resnično žrtvovali, si ti skušajo poiskati zadoščenje na svoj način. Tako kot poveljnik, ki se v naslednjih dveh poglavjih izkaže kot najhujši slepar, kateremu tisoči padlih vojakov pomenijo zgolj vir zaslužka ob njihovem uradnem pokopu, skušata tudi preživela vojaka obogateti s prevaro. Ne ta dva ne poveljnik, ne družina, v katero se poveljnik poroči in ki je hkrati tudi družina enega izmed obeh sleparskih vojakov, ne izbirajo sredstev. »Freska redke krutosti«, kakor je zapisano na hrbtni strani. Pisatelj jo zna izraziti tako, da bralcu zastaja dih, pa naj gre za živega vojaka, zasutega v granatni jami na začetku, opise zunanjosti izmaličenega vojaka in posledično njegovega trpljenja, ene in druge sleparije ali maščevanj, katerih posledice so te nečednosti. Edini pošteni in načelni lik, nadzornik grobišč, pa ostane vse življenje zasmehovan in odrinjen na rob. Bralec bo nekaj naklonjenosti občutil le do ene izmed treh stranskih ženskih oseb, sestre izmaličenega vojaka, ki se zmore upreti svojemu perverznemu soprogu in edina občuti resnično bolečino ob bratovi smrti, ki je v resnici izmišljena vse do tragičnega konca. Opisi so tako jasni, da se bralcu zdi, kot bi se vse skupaj dogajalo njemu. In povrhu vsega sploh ni treba misliti na vojno, v drugem in tretjem delu se lahko vsakdo prestavi v sedanjost. Tragičen, morda nekoliko filmski konec, teh dejstev ne more izbrisati. Streznitev pride, ko je že prepozno. Kdor bo enkrat začel brati, romana ne bo mogel odložiti, pa naj se še tako brani in izgovarja, da ga vojna tematika sploh ne zanima in čeprav je celo sam avtor roman posvetil prav »vsem mrtvim vseh narodnosti v 1. svetovni vojni«. To so spoznali tudi francoski kritiki, ki so romanu leta 2011 namenili najvišje francosko literarno priznanje.