Na tej točki noči

Neka kuhinja nekje v Parizu. 3. oktober 2013. Polnoč. Osamljena ženska s skodelico kave ob prižganem radiu. Nenadoma vznikne podoba otoka, tolikokrat slišanega imena Lampedusa. Otok usode preštevilnih ubogih, ki bežijo, da bi lahko živeli. Ker jih tam, od koder so doma, čakata zgolj hiranje in smrt. Prvoosebna pripovedovalka pozna otok. Kljub temu, da so se brodolomi tam dogajali že prej, jo ta, o katerem posluša, še posebej presune. V jezikovno zahtevnem kratkem besedilu izlije iz sebe vse, kar jo “na tej točki noči”, spominja na otok. Najprej podobe iz holywoodskih filmov, nato podobe iz romana. Poigrava se z imeni, razmišlja, kako so nastajala zemljepisna imena, nato o ljudeh, ki so nekdaj morali ohranjati sebe, ko so k njim prihajali močnejši. Ali o ljudeh, ki so hoteli osvajati ozemlja, a jim morje tega ni dovolilo. Pa o drugih otokih v bližini Lampeduse, na videz tako idiličnih. Dokler se spet ne povrne k brodolomu. Stavki so sicer dolgi, a razbiti z neštetimi vejicami, ki same po sebi ponazarjajo premetavanje ladje, valove, strašno negotovost ljudi, ki so upali, prišli že skoraj do obale, nato pa jih je usoda pustila na cedilu. V osuplem obupu jih je v trenutku zagrnilo morje. In tudi za tiste, ki so se rešili, pomorsko pravo, kot da ne bi bilo napisano. Ubogi reveži z Lampeduse, pomagajte revežem!