Na valovih sreče in pogube : kraljica Barbara Celjska
Žanr | zgodovinski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2012 |
Založba | Pivec |
Žanr | zgodovinski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2012 |
Založba | Pivec |
Avtorica, po izobrazbi sicer priznana klinična psihologinja, se je poglobljeno lotila vseh zgodovinskih virov, ter na podlagi le-teh spisala eksplicitno zgodovinski roman o najmlajši hčeri mogočnega grofa Hermana II. Celjskega. Ta ženski lik je bil v zgodovinopisju dokaj marginalen, vloga kraljice Barbare Celjske v poznem srednjem veku je bila nekako odrinjena na rob tedanjih dogajanj, kronisti so jo omenjali malokrat ter ji ponekod pridali negativen pridih.
V romanu Rakovčeve pa ta lik zasije na polno, bralec zlahkoma zdrsne v pripoved o bistroumni lepotici, katere modus operandi je za časa njenega življenja temeljil na nezlomljivem umu in sofisticirano odločni ženstvenosti, oboje je velik doprinos k dejstvu, da so bili celjski grofje povzdignjeni v državne kneze. Barbaro Celjsko, ki je rojstni kraj zapustila v rosnih letih zaradi poroke, je avtorica v romanu odlično psihološko portretirala, zgodbo je zapolnila z realnimi zgodovinskimi podrobnostmi, ki bralca popeljejo v svet tedanjega bleščečega plemstva na evropskih dvorih. A vse ni bilo vedno bleščeče, v poznem srednjem veku so bile ženske sposobnosti uma velik trn v petah moških, kajti takrat je bila v veljavi ukalupljenost, ki je žensko uvrščala v podrejeno in poslušno stanje. Narativni elementi romana se tankočutno prelivajo in odstirajo tančice plemiškega življenja ženske v 15. stoletju, ki je znala prepoznati in uporabljati svoje danosti ter sposobnosti, s čimer je zapustila trajen zgodovinski pečat.
Objavljeno: 13.03.2015 15:35:15
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:25:46
In medtem ko je, obdana s številnim moškim spremstvom, jezdila vse bližje vzpetini, je znova pogledala gor in tokrat razločno videla, da se čez mogočno trdnjavsko obzidje vije njihov družinski prapor. Sredi modrega polja so se obsijane s soncem svetlikale vse tri šesterokrake zvezde in za hip jo je hudomušno prešinilo, da jim v pozdrav mežikajo. “Lepo,” je pomislila in se na konju, ki se je naprej pomikal počasi in umirjeno, do kraja poravnala, in v smeri, kjer je bilo za obzidjem videti drobne obrise ljudi, v pozdrav dvignila obe roki.