Na Zgornji Maslovki
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | ruska literatura |
Kraj in leto izida | Novo mesto, 2013 |
Založba | Goga |
Zbirka |
Literarna zbirka Goga |
Prevod |
Jelka Ciglenečki |
Ključne besede | Iskrenost, Kiparji, Medosebni odnosi, Umetnice, Ustvarjalnost |
Dogajalni prostor: umetniška četrt v Moskvi. V enem od ateljejev že petnajst let živita skupaj priznana kiparka Ana Borisovna ter priložnostni literarni kritik in režiser Petja. Ana Borisovna je stara petindevetdeset let, Petja nekaj čez trideset, razvila pa sta trdno, čeprav viharno sožitje. Petju sta pomembna življenjska sila in ustvarjalna moč, ki prihajata od starke, to ga hrani. Prevzame vlogo gospodinjca, negovalca, praktične strani skupnega življenja, tisto, česar sama ni nikoli prav obvladala.
Ana Borisovna je vsa zapisana umetnosti in zelo zahtevna do soljudi. Usluge si jemlje, kot da ji pripadajo z rojstvom. Žaljiva je in Petja rada zapleta v prepire, obožuje dramatičnost. Po drugi strani pa stori vse, da bi mu po njeni smrti pripadlo stanovanje, in se neznansko boji, da bi jo za vedno zapustil. To je njegova pogosta grožnja in ob njej se imperatorica prelevi v pohlevno žensko.
Največ ju obiskuje nadarjeni kipar Matvej, zadnje čase skupaj z novo ženo Nino. Prejšnja ga je zapustila, po Matvejevem mnenju zaradi denarja. V kaj se je spustila, Nina spozna, ko Matvej odkloni prodajo slike, ki se mu ne zdi več dobra. Noče, da bi ga v tujini poznali po njej, pri čemer zanemari, da bo tako tam še naprej ostal neznan. Ali ko želi zgladiti prepir in presenečena opazi, da se z njim sploh ne obremenjuje, ampak pozorno opazuje, kako mu na nogi odseva svetloba z okna.
Nina prevaja iz španščine, poti ustvarjanja ji niso tuje, po naravi pa je tudi zelo praktična, veliko stanovanjske opreme si je izdelala sama. Ne razume, zakaj so ateljeji zanemarjeni, umetniki bi jih lahko prebelili, popravili. Pritegne jo Petjeva predanost, služenje kiparki, do neke mere se s tem tudi poistoveti, saj je tudi ona v odnosu z Matvejem v drugem planu. Med njima vznikne več kot naklonjenost, a do realizacije njune zveze ne pride. Drug drugemu bi bila premalo, služenje te vrste potrebujeta, ne da bi si ga prav znala osmisliti.
Zadnja tretjina romana prinaša starkino umiranje in smrt. Prej je njena preteklost do nas prihajala v drobcih, zdaj je v prvem planu, še najbolj čas, preden se je zapisala umetnosti. V tem svojem obdobju kiparka pod vprašaj postavi smisel ustvarjanja, svojo uresničenost.
Po starkini smrti se Petja odloči vrniti domov. Pričakovanja in upanja, ki so ga pripeljala v Moskvo, so se izkazala za prazna. Zave se, da ga je k Ani Borisovni pritegnila njena neizprosna iskrenost, tisto, česar ni našel ne pri nekdanjem dekletu ne pri najboljšem prijatelju, z gotovostjo pa prepoznal pri Nini.
Objavljeno: 03.09.2019 08:42:52
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:39:30
»… Odmahnil je z roko in se odvlekel v kopalnico, da bi snel s cevi radiatorja ogromno starkino haljo. Potem jo je položil čez likalno desko in dolgo, nesrečno premikal predpotopni likalnik po zelenem blagu, ki je težko viselo z deske, kot zavesa na prenosnem vojaškem gledališču …«
(str. 98)