Nace gre od doma : pravljica
Žanr | pravljica |
Narodnost | irska literatura |
Kraj in leto izida | Dob pri Domžalah, 2011 |
Založba | Miš |
Prevod |
Jana Ambrožič |
Ilustracije |
Oliver Jeffers |
Ključne besede | Igrače, Lutke, Otroci, Problemi, Smrt, Starši, V mladinskem leposlovju |
John Boyne je irski pisatelj, znan predvsem po uspešnici Deček v črtasti pižami, za katero je prejel dve irski literarni nagradi, se z njo uvrstil na seznam uspešnic pri New York Timesu, po njej pa so pri Miramaxu posneli tudi film. Živi in piše v Dublinu. Nace gre od doma je pretresljiva zgodba o osemletnem dečku Nacetu, ki zbeži od doma, ker ga je strah soočenja s smrtjo mame. Na begu od doma se spoprijatelji s starcem, ki ima trgovino z igračami in izdeluje lutke. Med tem, ko starec izdeluje lutke, si postopoma pripovedujeta zgodbi njunih življenj. Nace odkriva spomine na mamo, ki ga je rešila pred varnostnikom, pričarala plažo na bazenu, ga odpeljala na sejem in mu pokazala jutranjo zarjo nad gozdom. S pomočjo lutk gospe Ščitnik, gospoda Majcna, princa, gospoda Kvekerja in gospoda Krilca pa se sprehodimo skozi življenje starca in njegovega očeta. Starec je bil v mladosti najboljši tekač na svetu. Nace se še pred smrtjo matere vrne domov. Dolgi pogovori s starcem so pomagali, da se je Nace pogumno soočil s svojim strahom. Mogoče pa boste, kot po čudežu, v knjigi izvedeli še kaj novega o Pepetu in Ostržku. Ne smemo pa pozabiti omeniti duhovitih in čudovitih ilustracij Oliverja Jeffersa. Knjiga, ki ima pravljični pridih, je bila finalistka za najboljšo mladinsko knjigo leta 2010 na Irskem (Irish Book Award) in finalistka Sheffield Children’s Award.
Objavljeno: 18.07.2016 14:07:08
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:30:49
“Tekel je po dovozu do hiše in ni slišal drugega kot cvrčanje čričkov in ukanje sov, dvignil je pogled k edinemu oknu, v katerem je še gorela luč – v prvem nadstropju njihove koče, kjer je bila spalnica njegovih staršev. Za trenutek je obstal in jo gledal, živčno pogoltnil slino in se vprašal, kako mu trda prede za pobeg od doma, a mu v resnici ni bilo mar. Skrbelo ga je samo to, da ni prepozen. Okleval je, ker se je bal najhujšega, zato bi najbrž še več ur stal zunaj na mrazu, če se ne bi naslednji trenutek odprla vhodna vrata. Ven je pogledal oče in zagledal svojega sina, ki je stal tam, sam sredi noči.” (str. 214)