Naiven. Super.

Norveškega pisatelja že poznamo po kratkem in duhovitem romanu o zakonski krizi Tihi dnevi v Mixing Partu, pričujoče delo pa je njegov roman iz leta 1996, s katerim je doživel mednarodni uspeh.

Tudi v njem humorja ne primanjkuje, v eksistencialni krizi pa se tokrat znajde petindvajsetletnik. Pusti študij, se preseli v stanovanje brata, ki trenutno živi v New Yorku, in razmišlja o smislu življenja. Pri tem je izrazito naiven in otročji, bralec bi mu pripisal petnajst let in ne celo desetletje več. Čas si krajša z igračami iz otroštva, misli pa zaposluje z Einsteinovo relativnostno teorijo, ki ga naravnost obseda. Ko spozna osamljenega fantiča iz soseščine in nato še dekle, s katerim se ujameta, se začne njegovo stanje izboljševati, dokončen preporod pa doseže, ko na bratovo bolj kot ne prisilo obišče New York. Na prvi pogled lahkoten prikaz neke minljive faze v življenju dokaj v vato zavitega in razvajenega mladega človeka, ki pa prinaša mnogo več, avtor razoroži bralca predvsem s hudomušno razlago zapletenih znanstvenih teorij.