Najbolj normalen človek na svetu

“Mama, obdana z rožami. Dolga, vreči podobna obleka, belo-siva, z rožami. Na nogah espadrile, na glavi sončna očala. Čepi. Lepotica. Rože, s katerimi je obdana, imajo rdeče, rumene in modre cvetove. V zgornjem levem kotu fotografije se vidi rob strehe hiše, ki ji pripada vrt, na katerem je slikana.
»Si me že rodila?«
»Sem.«
»Kje sem pa jaz?«
»Doma, z očetom. Majhen si še.«
»Kje si pa ti?«
»Jaz sedim in razmišljam, kako malo je manjkalo, da vaju včeraj nisem zapustila.«
»Zapustila mene?«
»Tudi tebe in vse drugo.«
»Zakaj bi naju zapustila?«
»V gostilni ob cesti sem se zagledala v nekega vojaka in vse se je postavilo na glavo.«
»Je to njegova hiša?«
»Ne. Šel je ven iz gostilne, ne vem, kam.«
»Zakaj bi naju potem zapustila?«
»Ker sem se mu hotela pridružiti. Z njim bi odšla na konec sveta.«
»Si ostala zaradi mene?«
»Ne, ostala sem, ker me ni povabil zraven.«” (str.76-77)