Najboljša kava je pri šiptarju

Jani Mlakar je knjige in pisanje vzljubil že v otroštvu. Po rodu s Koroške zdaj že več kot dvajset let živi v Piranu in prav temu mestu je posvetil kar nekaj svojih knjig. Med njimi je roman z naslovom Najboljša kava je pri šiptarju. V zgodbah prebivalcev, ki so polne nepredvidljivih in domišljijskih zapletov, z velikim smislom za humor slika življenje v obmorskem mestu, ki se mnogim naključnim obiskovalcem zdi idilično in romantično, kot iz pravljice. A lepe stavbe so le očarljiv videz, življenje v mestu je treba spoznati od blizu. Ljudje v Piranu so prišleki z vseh vetrov, zato ga pisatelj imenuje kar Balkansterdam. Opaža, da je to mesto številnih nasprotij, ki funkcionira brez napisanih pravil in kjer se zdi vse začasno. Trdne so le stavbe, tesno zasidrane druga ob drugo.
Če ste iz Pirana, se vam bo ob branju knjige zdelo, da pisatelj piše o resničnih ljudeh, ki jih tudi sami poznate in srečujete, morda kar v Kafe Alegru. Poleg Nuhija so tu še Janez, Denis, Borka, Kasir, Jovo, Milka, Radmila, Emir, Zafira in drugi. A kot drugi pisatelji tudi Jani Mlakar opisuje junake, katerih zgodbe so sestavljene iz usod različnih ljudi. Pripoved je v prvi osebi, zgodba je razdeljena na kratke odlomke, zato je napeta in dinamična, skozi vsakdanje dogodke slika življenje malih ljudi, predvsem muslimanov, ki jim na začetku knjige posveti tudi Popotnico: »Muslimani z veliko začetnico niso tisti Muslimani, ki jih pozna Toporišič, temveč povsem preprosti, navadni muslimani … Med Muslimane ne prištevam tistih bogatašev in spletkarjev, ki pošiljajo naokrog po svetu ljudi, preoblečene v bombe, in jim naročajo ugrabljati in raztreščiti avione.« Kot vedno se tudi v tej njegovi knjigi izkaže pisateljeva občutljivost in kritičnost do družbenih dogajanj in plehkih, neutemeljenih stereotipov. Vsa čast Založbi Blodnjak, ki vedno podpre kakega zanimivega, predvsem pa odličnega avtorja.