Najlepša neznanka svetloba

Vladimir P. Štefanec je plodovit leposlovni avtor, tuja pa mu nista niti žanr kriminalke in mladinska literatura. Za svoje delo na področju leposlovja je bil že večkrat nominiran za nagrado kresnik, tudi za svoj zadnji roman, »Najlepša neznanka svetloba«. V njem se pisatelj posveti pomenu svetlobe in časa, ključnima elementoma, ki sta potrebna, da nastane fotografija – ta je, med drugim, vstopna točka v pripoved o Filipu, njegovemu bratu Rudolfu in očetu, ki v začetku 20. stoletja, nekje na severovzhodu Slovenije vodi fotografski studio Lipnik in sin. Avtor romana je sicer predavatelj teorije fotografije, diplomirani filozof in umetnostni zgodovinar, zato ni naključje, da se v romanu prepleta večina njegovega širokega znanja.

Romaneskno zgodbo pisatelj pripoveduje skozi Filipa, najmlajšega izmed sinov, ki s svojim rojstvom prekine družinsko idilo. Njegova mati, očetova edina prava ljubezen, umre med porodom. Mešanica krivde in nikoli zares občutene materine topline naredijo Filipa izredno občutljivega, tudi za podobe, ki so s pomočjo svetlobe in fotografske opreme ostale ujete v času. Preko fotografij skuša razumeti, kdo so osebe, družina in prišleki, ki gradijo in nemalokrat podirajo njegov čustveni svet. Šest ključnih poglavij romana tvorijo podobe in odnosi, ki so zaznamovali Filipa. Vsi se v neki točki stekajo v tisto, kar definira Filipa kot nekoga, ki je prišel na svet z ogromnim davkom, ki ga ne bo mogel odplačati niti domačim niti sebi. Filipova mati je vseprisotna, njena prezgodnja smrt odmeva in protagonista romana vleče v iskanje njene manifestacije v tistih ženskah, pri katerih mu je dovoljena bližina. In čeprav ni zares kriv za smrt svoje matere, mu oče in brat na čustveni ravni to težko odpustita. Z njima zgradi sicer pošten, a kompleksen odnos, ki se nikoli ne izvije iz sence, ki jo je povzročilo njegovo rojstvo. Na to opozarja tudi siceršnja vloga Filipa v fotografskem studiu Lipnik; zadolžen je za fotografiranje mrtvih, kar je bila v tistih časih še povsem običajna praksa.

Vsebina romana je zavita v način pripovedovanja, ki ga bi lahko pripisali meščanskemu romanu in se kot tak niti ne trudi, da bi učinkoval kako drugače. Slogovno pisatelj zasleduje literaturo, ki je nastajala ob koncu 19. stoletja in začetku 20. stoletja in s tem nedvomno poudarja dogajalni čas romana. A hkrati z retoričnimi prijemi prav te literature, mestoma učinkuje vzneseno in sentimentalno. Bralca takšna izvedba pisanja lahko navduši ali pa odvrne, saj skrbno zapisane povedi, ki resnično povzemajo bistvo lepega pisanja, ne ponujajo inovacije, ki bi posegla dlje od tega. Na podoben način so razviti tudi junaki romana, ki jih pestijo skrbi in bolezni tistega časa, med katerimi je najpogostejša »sušica«, tuberkuloza. Pisatelju sicer nikakor ne moremo očitati, da je neprimerno prikazal zgodovinski čas in like v njem, saj podrobno opisuje modo, arhitekturo, načine obnašanja in kulturo tistega obdobja, vendarle pa se bo bolj zahtevnemu bralcu po nekaj straneh verjetno zazdelo, da bi pisatelj lahko več časa namenil manj stereotipni oz. romantični predstavi obdobja. Glavni moški protagonist je telesno šibek lik, ki je po nesreči obstal v nekoliko nižjem družbenem sloju, a je vseeno umetniško in intelektualno notranje živ ter čaka, da nanj končno posije svetloba. Ženski liki so brez izjeme lepi, svetovljanski in zasanjani; berejo Byrona, Éluarda ali knjižico »Priprava na smrt«, prav tako čakajoč, da jih nekdo ali nekaj odreši iz hrepenenja po nečem več. Protagonisti romana »Najlepša neznanka svetloba« so upovedani tako, da jih zagotovo poznamo že od prej in se v skladu s tem tudi ravnajo, vsaj nekje do polovice romana, ko sta še živa Filipov oče in brat.

Vse to se nekoliko spremeni, ko Filip ostane sam z bratovo izbranko, Beatrix – Tujko, ki jo je ta pripeljal s seboj iz Belgije. Roman se v tej točki začne premikati proti Filipovi osvoboditvi; brez očeta in brata lahko začne svoje življenje in posel voditi po svoje. Močneje prihaja v ospredje tudi skozi celoten roman prisotna Plotinova filozofska misel, s katero si Filip razlaga čas in prehod tega v večnost, ki naj bi jo definirala odsotnost gibanja. Ko se Filipov čas začne premikati drugače, se počasi začne spreminjati tudi njegova razlaga Plotina ter roman postaja bolj gibek.

Filip ob Beatrix oživi in postane igriv. Ne upira se izkušnji s tujko, ki ga zapeljuje s svojimi idejami in telesom, čeprav ga njena pretirana sproščenost v določenih trenutkih plaši. Beatrix nima nobenega zadržka, da bi ga povabila v posteljo med inscenirano fotografsko seanso, med katero zanj pozira kot mrtva, oblečena v črne, žalne obleke njegove matere. Filip jo nerodno zavrne in tako se počasi začne odštevanje do njenega odhoda. Pred Filipom je novo poglavje, s sestrično Teophilo po mamini strani, ki jo bo po naročilu sorodnikov moral kmalu fotografirati mrtvo. Vendar Teophila ne umre, temveč s Filipom, nekje med umiranjem in vračanjem nazaj v življenje, zgradi platonsko ljubezen. Filip je zdaj, potešen tudi izventelesno, postavljen izven mrtve cone svojega prejšnjega življenja, s pomočjo svetlobe, ki jo oddajajo ženske »muze«. Ti mu dajo vse tisto, kar mu je smrt matere vzela in ga počasi, a zagotovo vlečejo naprej.

Pisatelj svojega romantičnega protagonista ob koncu romana preobrazi in mu odvzame simbole šibkosti, ki jih nosi njegovo telo. Filipa iz teme dokončno vrne ponovno najdena fotografija dečka s kodri, njegova lastna podoba iz časov, ko se še ni zavedal bremena svojega prihoda na svet. Deček s fotografije mu prišepne preprosto formulo za življenje: »SVETLOBA = SVOBODA«. Filip se zato ostriže in pobrije, nauči se, kako hoditi, da ne bi več šepal ter ni več kot »tisti pritlikavi francoski slikar«, Toulouse-Lautrec. Dokonča tudi svojo dolgo nastajajočo pesem, ki izvira iz verza pesnika Paula Éluarda, za katero izve od Beatrix. Naslovi jo »Svetloba« in prav proti njej se Filip skozi celoten roman vztrajno vzpenja. Roman »Najlepša neznanka svetloba« se kljub svoji večplastnosti končuje preprosto in, zelo verjetno, srečno. Zgodba o simbolno ponovno rojenem fotografu je polna sladko-grenkih spoznanj o človeški eksistenci, ki jih pisatelj vpenja v zgodovinsko dramo in bo zagotovo navdušila prav tiste bralce, ki si želijo skoka v stoletje in še malo nazaj.