Najsrečnejši človek na svetu : izjemna zgodba stoletnika, ki je preživel holokavst, danes pa širi po svetu sporočilo o hvaležnosti, prijaznosti in upanju
Žanr | spomini, življenjepis / biografija |
Narodnost | avstralska literatura |
Kraj in leto izida | Škofja Loka, 2021 |
Založba | Planet |
Prevod |
Saša Dedić |
Ključne besede | Holokavst, Judje, Preganjanje, Preživetje, Svetovna vojna 1939-1945, Taborišča |
Preživel je vse grozote, ki so ga doletele in srečen dočakal sto let.
Eddie Jaku se je rodil leta 1920 v judovski družini v Leipzigu. Bili so velika, povezana družina. S Hitlerjevim prihodom na oblast se je življenje vseh Judov v Evropi spremenilo. Eddiju so nekega dne v gimnaziji povedali, da ne more več hoditi tja. Vrgli so ga iz šole, ker je bil Jud. Starši so mu pripravili lažne dokumente, spremenil je identiteto in postal nejudovska nemška sirota po imenu Walter Schleif. Z novimi dokumenti je lahko začel novo življenje v sirotišnici devet ur z vlakom proč od družine. Izšolal se je v mojstra iz finomehanike. Konec leta 1938 je naredil največjo napako v svojem življenju. Po vseh neskončnih samotnih letih, brez stikov z družino, se je odpravil na obisk domov. In to ravno na kristalno noč, ko se je začelo načrtno uničevanja judovskega prebivalstva. Naslednjih sedem let se je srečeval z grozovitostmi taborišč Buchenwald in Auscwitz. Izgubil je vse družinske člane, razen sestre. Ker je preživel, se je zaobljubil, da se bo vsak dan nasmehnil in da bo najsrečnejši človek na svetu. Eddie Jaku nam pri svojih stotih letih zagotavlja, da je življenje lepo, če si takšnega naredimo.
Objavljeno: 19.07.2021 09:43:14
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:46:11
Bili smo država, ki je cenila vladavino prava bolj kot karkoli, država, kjer ljudje niso smetili, saj bi bilo neprijetno, če bi bile ulice neurejene. Če si odvrgel ogorek cigarete skozi okno avtomobila, ti je pretila kazen v višini 200 mark. Zdaj pa je bilo dovoljeno in spodbujano, da so nas pretepali. Pretepali so nas lahko že za neznatne kršitve. Nekega dne sem prespal zvonec za štetje glav, zato so me prebičali. Ob drugi priložnosti so me premlatili z gumijevko, ker mi je srajca visela iz hlač.
(str. 30)