Naravni roman

Ko sem imel devet let, se mi je Bog prvič razkril v obliki žarnice. To se je zgodilo takole. Odpeljali so nas na ekskurzijo v Sofijo. Iz živalskega parka so nas odpeljali v Aleksandra Nevskega. Morda zato, ker je bil blizu, pa tudi deževati je začelo. Pojasnili so nam, da to, kamor bomo vstopili, ni cerkev, ampak kulturni spomenik. Od te čudne kombinacije nam je bil jasen samo drugi del, toda spomenikov si vendarle nismo tako predstavljali. Znotraj je bilo resnično mogočno, bali smo se, da se ne bi izgubili. Medtem ko smo čakali, da tudi drugi pridejo ven, se je pojavil pohabljen dedek in radovedno smo ga obkrožili. Učitelji so bili še notri in starec nam je začel razlagati o Bogu. Bistrejši med nami so začeli pojasnjevati, da Bog ne obstaja, sicer bi ga Gagarin in drugi kozmonavti že zdavnaj srečali na nebu. Starec je samo odkimal z glavo in dejal, da je Bog kot elektrika – obstaja, vendar ni viden, teče in se izraža v vsem. Kmalu zatem so se pojavile učiteljice in nas odvlekle od starca. Toda to, kar nam je dejal, nas je prisililo, da se resno zamislimo. Bog in elektrika sta nam bila enako nejasna. Toda pred učiteljico sem takoj bleknil, da Bog živi v žarnicah. Prihodnje leto so ves razred zopet odpeljali na ekskurzijo. Tokrat v največjo hidrocentralo, z izobraževalnim ciljem. Pokazali so nam ogromne tuljave, železje, motorje in nam pojasnili, da od tam prihaja električni tok. Učiteljica me je povlekla na stran in me z resnim glasom vprašala, ali še vedno razmišljam o tistih neumnostih, o elektriki in Gospodu. Bil sem že velik in sem odvrnil, da ne. Toda doma sem imel vedno, ko sem prižgal luč ali vključil električno ploščo, v mislih tisto drugo možnost. Bog je svetil in žarel.