Narkoman nikoli

Simon nam opiše svojo apokalipso v letu 2000, ko se mu je vse sesulo: zaradi bolezni je izgubil mamo, zapravil je družino – ženo in osem ter sedemletnega otroka, izgubil delo. Drogiral se je, pil, jemal tablete. Popil je celo vodico po britju, v kleti je spil vse žgane pijače in v prazne steklenice nalil vodo. Heroin je bil njegov mogočen gospodar, on je bil njegov vdan suženj. Zdravljenje v Idriji je bilo neuspešno. Ob prvem izhodu si je na prvem bencinskem servisu kupil alkoholno pijačo. V Novo Gorico je hodil na metadonsko terapijo in tam uzrl letak Reto centra, centra za brezplačno zdravljenje odvisnosti komune v Zagrebu. Od prvega srečanja s heroinom do popolnega zloma je pri njem preteklo dolgih deset let. Na Simonov 35. rojstni dan se je pričela njegova šest let dolga pot v svet brez odvisnosti. Komuna je bila njegov zadnji pristan za ozdravitev. Zdržal je šest let brez družine s trdno voljo, delom in vero v Boga. Od prihodnosti ne pričakuje preveč. Želi si mirno življenje. Nebesa lahko počakajo, v peklu je že bil. Bil je mrtev, sedaj živi.