Naročje kamenčkov
Žanr | pesem |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Dob pri Domžalah, 2009 |
Založba | Miš |
Žanr | pesem |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Dob pri Domžalah, 2009 |
Založba | Miš |
V pesmi Zakaj vse te besede je Saša Vegri zapisala: /Zakaj? / – ne vem, / a srečna sem, / da ti to lahko povem. / Pesem je iz njene pesniške knjige Naročje kamenčkov, ki prinaša pesmi za male in velike, za nikogar in vsakogar.
Pesnica se igra s podobami in pomeni, razbija ustaljeno, da bi ustvarila novo, v njenih pesmih se radosti in čudi svet.
Prepoznavni znak je mnogoglasje, spreminjanje glediščnih točk, soobstajanje in sočasnost različnih pogledov. Vse govori, a ravno zato se središče izgublja ali izmika, v govorečem svetu postaja nevidno in nedosežno. Tako pesnica pesem Kaj vse lahko povedo rokavi zaključi takole: / poznam ta govor tvojih reči/ povsod so njegovi glagoli / a ko iščem besede / ki bi sestavile tebe / se mi zdi / se mi / se /.
Kot glas ob glasovih se pojavijo na koncu pesmi komentarji, ki vnesejo v pesem tudi drugačno barvo in spremembo ritma, včasih pa dajejo občutek pesmi v pesmi ali kar objema, podvojitve in poglobitve. Včasih pesem s komentarjem vzplava na površje, zajame zrak, kot da bi se prestrašila svoje notranjosti.
Pesmi Saše Vegri so srečne, ker jim je pesnica naredila zelo dobra pljuča, vabi pa tudi nas, da se ob njih naučimo drugače dihati.
Značilna je vprašalna intonacija, tudi če se ne začnejo z vprašanjem. To pa zato, ker so pesmi pogosto narejene tako, kot da bi na neko skrito vprašanje odgovarjale in ga pred bralcem v cikcakih vzpostavljale, ker pa v resnici ne marajo odgovorov, se tudi v njih že sprašujejo.
Ob branju smo povabljeni v sobivanje, sodoživljanje, razmislek. Kdaj kako pesem razvozlamo kot uganko ali detektivko. Drugič pa se preprosto zasanjamo na obalah občutkov.
Dokončnih sodb in rešitev ni, pesmi Saše Vegri so široko odprte in razprte. Temu odgovarja ritem, ki ga nosi na vse strani, zaleti se, razdrobi in zaživi v mavrici, kdaj znenada obmolkne, kot da bi obvisel malo nad tlemi in potem spet poleti kot deklica iz pesmi Cica.
Tudi tiste najbolje resne pesmi se v svojih glasovih smejejo ali vsaj nasmehnejo.
Čeprav je Naročje kamenčkov sestavljeno kot izbor, ga tako ne doživljamo, prej kot deželo iz ogledal, v kateri pesmi odsevajo druga v drugi.
K spreplepletenosti in sozvenenju pesniške zbirke veliko prispeva Damijan Stepančič, ki s svojimi ilustracijami vstopa v dialog s to čisto posebno poezijo in jo na sebi značilen način nadgradi. Takole slikati ne pomeni imeti samo čudovito imaginacijo, ampak tudi zelo dobro brati in biti brat igre.
Objavljeno: 05.02.2015 14:15:07
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:25:19