Naš posebni poročevalec

Romunski pisatelj, uvrščen v Modrijanovo zbirko Euroman izpred osmih let, je novinar in scenarist, kot piše na zavihku, vešč televizijskega medija. Bralec, ki pričakuje tekočo, zaključeno zgodbo, s takšnimi ali drugačnimi zapleti, bo na začetku prav gotovo zmeden in se bo sprva le težko prebijal skozi posamezna poglavja. Zato je najbolje, da že takoj na začetku odmisli sklenjeno zgodbo in se prepusti vsakemu poglavju posebej. Tako bo sčasoma lahko povezal osebe med seboj in razkrila se mu bo romunska stvarnost po padcu komunističnega režima. Ta stvarnost, pripovedovana na način “očesa kamere”, je dokaj čudna in kaotična. Spremljamo osrednjo osebo, Antonieja, ki je novinar pri enem izmed časopisov, zmeraj na begu za novicami, ki pa morajo biti napisane tako, da ljudi pritegnejo z naslovnicami. Med tem sledimo tudi njegovi preteklosti, ob koncu se razkrije, kdo Anitonie pravzaprav je, in na kakšen način je njegovo življenje in kariero zaznamovala represija političnega režima. Tu pa so še drugi stranski liki. Iračan, ki je jezen na ves svet in bi rad v Romuniji storil teroristično dejanje, Cigan, ki se pod pretvezo prerokovanja prihodnosti ukvarja z mamili, čistilka v arhivih tajne službe, ki pa ima kljub svojim točno določenim nalogam še nekaj soli v glavi, ter glavni urednik časopisa, zaznamovan z očetovo preteklostjo, ki je ves obseden s tem, kako mora izgledati in kaj mora vsebovati sodobni časopis, da bi prinašal dobiček. Junaki hodijo vsak svojo pot, te poti se občasno prekrižajo, se pa ne združijo. Simbol, ki jih povezuje, je le iztegnjen sredinec kot protest proti slehernemu vkalupljanju. Povezuje pa jih tudi odnos do Boga, ki ni zanikujoč, pa tudi ne pretirano svetniški. Je Bog preprostih ljudi, ki ga potrebujejo, ki vedo, da se je v stiskah najbolje zateči k molitvi in priprošnjam. Grenko humorna pripoved o stvarnosti sodobne Romunije je ubesedena tako, da se bo npr. v poglavju, kjer glavni urednik razlaga temelje nastajanja časopisa, prepoznal sleherni, ki je kdaj pobliže spoznal delovanje medijev. V poglavju o usodi profesorja zgodovine bo lahko bralec prepoznal že neštetokrat slišane zgodbe, ki pa ga spet enkrat ne bodo pustile ravnodušnega. Prav tako bo s poglavjem o teroristu, ki ga je bilo leta 2008 še mogoče opisati dokaj humorno, ali poglavju, kjer tretjeosebni pripovedovalec najprej razpravlja o rabi pojma “tragedija”, nazadnje pa to poglavje izpelje na način, da se resnična tragedija dejansko zgodi. Kot celota morda res zahtevnejše branje, imajo pa zato posamične zgodbe toliko večji čar.