Naš Tone ne tone

Glavni junak tokrat ni Janez Novak, ampak štajerski ekvivalent – Tone Kranjec. Ta živi lepo, mirno, odtujeno, proletarsko – slovenceljsko življenje s svojo Angelco. Na prvi pogled (in tudi sicer) zabaven roman je lahko oboje: humorna povrhnjica ali pa debela krasta, zastarel obliž na rani mnogih “malih ljudi”, sploh moških v slovenskem prostoru. Pod obližem se gnoji. Tone rad gleda nogomet, visi za šankom, “prijateljuje”, gobari, se “spozna” na politiko, raje ne poglablja v odnose, zasluženo, a glasno spi, smrči, prdi. Nič narobe, če bi v resnici opazil tudi, kako se leta in leta razdaja njegova žena, živi njegova hči, kakšna je današnja mladina, zakaj ga vse boli. Kaj bi pravzaprav rad povedal, ko govori, da ga to in to “boli” in se zateka v hipohondrijo? Po resnici!! Zakaj ga zapusti žena, zakaj pristane v maminih mrežah, zakaj ga življenje vrže na kolena? Pisateljica precej natrga obliž, ne daje mnogo odgovorov, niti na koncu ne, ne sodi, ni terapevtka, opisuje, karikira, smejimo se … Nekako nakaže, da bi nekaj bilo potrebno storiti, se poglobiti vase in v druge, da izhod verjetno obstaja. Ali?:)