Natura morta: rimska novela

Avstrijski pisatelj s Koroškega se je v pripovedi, poimenovani z latinskim zapisom pojma tihožitje, ustavil v Rimu. Na trgu Viktorja Emanuela, pred vrati Vatikana, se konec sedemdesetih let 20. stoletja odvija vsakdanje življenje rimske tržnice. Barve, vonjave, sprevodi turistov. Kratkohlačniki, ki čakajo, da bodo lahko spodobno oblečeni vstopili v cerkev sv. Petra, hkrati pa sprevod cele palete drugih ljudi – beraških ciganov, narkomanov, prodajalcev mesa in sadja, sredi njih pa seveda cerkveni dostojanstveniki. Vsak s svojimi značilnimi vonjavami. Kri tukaj, kri tam. Pisateljevo oko se ustavi na dečku, ki ga zaznamujejo nenavadno dolge trepalnice. Angelsko lep in nedolžen je sredi vseh krvavih orgij okrog njega. Je prodajalec rib, sicer pa sin prodajalke fig. Meso, sadje in rože. Sokovi se cedijo, na eni strani kri živali in kri ljudi, na drugi sokovi prezrelega sadja, na tretji vonjave venečega cvetja. Pravi mrtvaški ples, med katerim kljub navidezni statičnosti dogajanje vrvi in žubori. Avtor z natančnimi opisi najrazličnejših detajlov človeških oblačil, okolice, dogajanja in govorice, pa tudi spolnosti, upodobi dejansko vzdušje na kraju, ki naj bi bil sicer za marsikoga svetniški in zato idealiziran. Že res, da štirideset let po izidu novele na rimskem trgu tržnice ni več, toda vzdušje je tako prepričljivo in natančno opisano, da vznemiri še današnjega bralca. Če le ima dovolj smisla in volje, da skozi besede začuti to, kar je pisatelj želel povedati. Škoda le, da so se pri založbi odrekli prevodu številnih raztrganih delčkov pogovorov v italijanščini, ki jih je Winkler vtkal v besedilo. Celota je sicer razdeljena na šest poglavij, ki jih uvajajo citati iz poezije italijanskega pesnika Giuseppeja Ungarettija.