Naučen sovraštva, doživel ljubezen : od islamista do postavljavca mostov

“Tako sem v svoji polomljeni nemščini odgovoril in ji rekel, da prihajam iz Sudana. Gospa, ki ji je bilo kakšnih 75 let, mi je povedala, da živi blizu Freiburga in da je med drugo svetovno vojno prvič videla kakšnega Afričana. Namreč vojake, ki jih je francoska vojska rekrutirala v kolonijah. Potem je začela pripovedovati o vojni in kakšno pomanjkanje hrane je bilo tedaj.
‘Ne varajte se, tako dobro, kakor danes, se Nemcem ni vedno godilo,’ je rekla in mi pripovedovala o ženskah, ki so delale na kupih ruševin in znova začele obnavljati deželo. In tako sem med vso vožnjo z vlakom napeto poslušal njeno pripovedovanje.
V arabski kulturi velja visoka starost hkrati za modrost. Pregovor pravi: Če je kdo živel pred teboj le en sam dan, ve več od tebe. Poleg tega je znanje v naši kulturi posredovano v zgodbah. Menim, da bi take pripovedi ljudi iz vojne generacije lahko dajale upanje tudi Sircem in drugim beguncem pred vojno, da vendar obstaja tudi življenje po vojni in uničenju. Dresden je bil recimo tako zbombardiran kakor danes Alep. Po zaslugi mnogo marljivih in velikodušnih ljudi pa je Dresden danes znova čudovito lepo mesto.
Najin vlak je po tako kratkočasni vožnji nazadnje pripeljal v Frankfurt. Gospe sem pomagal pri izstopanju. Na moč se je zahvaljevala in izmenjala sva si naslova. Od tedaj sem vsako leto prejel od nje voščilnico za božič. Nekega žalostnega dne pa je poklical sin te gospe in mi sporočil, da je njegova mati umrla. Še prej pa je izrazila željo, da naj bi prišel na njen pogreb. Tako sem se odpeljal v majhno vas pri Freiburgu in tam pripovedoval o gospe, ki je imela pogum, da me je nagovorila in tvegala srečanje z menoj.” (str. 129-130)