Naveza
Žanr | esej, spomini |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2024 |
Založba | Beletrina |
Ključne besede | Alpinizem, gorništvo, medsebojni odnosi |
Ko se dva zlijeta v eno
Naveza je knjiga spominov. Spominov na skupne začetke, skupne uspehe in skupne dosežke. Dosežke v alpinizmu, pa tudi na drugih področjih, s katerimi se ubadata glavna protagonista knjige in naveze, ki slovenski javnosti, četudi ta slučajno ni alpinistično naravnana, nista neznana. Tako Tomo Virk kot tudi Iztok Tomazin sta v stroki, za katero sta se profesionalno odločila, pustila tako globok pečat, da so zanju slišali ljudje, ki jih alpinizem prav nič ne zanima. Virk kot komparativist in predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani, Tomazin pa kot specialist družinske in urgentne medicine, predvsem pa kot gorski reševalec, ki je sodeloval v premnogih reševalnih akcijah, v katerih je skušal pomagati ponesrečencem v gorah in na ostalih težje dostopnih terenih. Kot se mnogokrat zgodi, je tudi njiju povezalo naključje. Naključje služenja vojaškega roka v isti vojašnici. A zagotovo ni naključje, da skupaj tvorita močno navezo, ki drži še danes, in ki se ni skrhala na premnogih plezanjih, ki se jih je v zadnjih štirih desetletjih nabralo precej. Kvečjemu nasprotno. Videti je, da je ta naveza, pa čeprav skorajda ne pleza več skupaj, čvrstejša, kot je kdaj koli bila. Čeravno avtorja prihajata iz različni strok, sta si podobna precej bolj, kot bi si bralec lahko mislil. Morda je tudi zaradi tega prehajanje med poglavji, ki sta jih napisala, enostavno in nemoteče. Podobno kot uspešna alpinistična naveza delujeta kot celota tudi v pisanju. Tudi zato se knjiga bere lepo in tekoče, obenem pa se dotika tem, ki presegajo sam alpinizem, in so vseobčne in tudi zaradi tega bi lahko pritegnila odziv širše bralne publike, ki je morda sam alpinizem ne zanima preveč. Knjiga Naveza je torej predvsem knjiga o prijateljstvu. Prijateljstvu, ki je nastalo po naključju, ni pa naključje, da traja še danes, in je močnejše, kot je kdaj koli bilo. Prijateljstvu, ki so ga utrdile preizkušnje v steni in ki ga brez nje verjetno ne bi bilo. Ko (pre)bereš knjigo, veš, da se ta naveza ne bo nikoli pretrgala, in si čisto po človeško lahko avtorjema kar nekoliko nevoščljiv, saj se zavedaš, da je takšna naveza v življenju slehernika prej redkost kot pa pravilo. Zelo priporočam!
Objavljeno: 26.08.2024 09:29:33
Zadnja sprememba: 26.08.2024 09:29:38
Tomo je hitro plezal proti vrhu lestvice mojih najljubših soplezalcev. Ne zato, ker bi bil sposoben plezati najtežje smeri, ki sem jih imel v načrtu, čeprav je postajal vse boljši plezalec, pač pa zaradi osebnosti, ki mi je v nekaterih zelo pomembnih pogledih postajala vse bližja. Vedno bolj je bil ena ključnih oseb pri postopni spremembi moje “soplezalske paradigme”.
(str. 116)
Vse ključne osebe v tistem obdobju, vendar samo ena naenkrat, so bile ženskega spola.