Navsezadnje: pesniški dnevnik junij 2021-junij 2023
Žanr | dnevnik, pesem |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
Založba | Cankarjeva založba |
Ključne besede | Doživljanje, Razmisleki, Spomini |
Jagode pozne trgatve
So knjige, ki jih nikdar ne prebereš, so knjige, ki jih prebereš enkrat, so pa tudi knjige, ki jih prebiraš. Kakšne redkeje, druge pogosteje. Med slednje nedvomno sodi tudi pesniška zbirka Navsezadnje spod pretanjenega peresa Aleša Bergerja. Bergerja, verjamem da, slovenskemu bralstvu ni potrebno posebej predstavljati, saj gre za vrhunskega prevajalca, odličnega urednika, pronicljivega gledališkega kritika, v zadnjega četrt stoletja pa tudi avtorja leposlovja, se pravi pisatelja, dramatika in z zbirko Navsezadnje končno tudi pesnika. A Navsezadnje ni tipična pesniška zbirka. Gre namreč za pesniški dnevnik, v katerem je avtor zapisal v asonance ujeta dnevna razmišljanja, spomine na mladost, slovesa od prijateljev, poglede na vsakdan, spreminjanja in zorenja … Navsezadnje torej ni vsakdanja pesniška zbirka, kakor tudi niso vsakdanji bralci, ki jo bodo vzeli v roke, jo prebrali in posledično prebirali, se vračali k določenim pesmim, jih čez čas zamenjali z drugimi, a se nekoč povrnili k prvim … Navsezadnje gre za odlično literarno delo, dasiravno je Bergerjev pesniški prvenec. Delo, h kateremu se bo vračal tudi avtor teh skromnih vrstic, saj ga kljub prebranosti še ne misli kmalu pospraviti v knjižno omaro, ampak mu je dodelil priročnejše mesto. Nekaj jagod pozne trgatve, mu je Aleš zapisal v posvetilu in s tem verjetno nehote podal najlepšo misel o knjigi, ki mu jo je poslal v dar. Mojster besede, estet in slogovni virtuoz je Aleš in to mojo trditev potrjujejo tudi vsa njegova do sedaj izdana dela. Le knjigo v roke in vzemite si čas zanjo, čeprav ni (pre)obsežna.
Objavljeno: 27.11.2023 15:25:22
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:54:35
MLAD RECENZENT, favorit damskega občinstva, vseskoz
pravičnik, visoko čislan pri revialnih urednicah,
me je v oceni moje zadnje knjige, pomagaje si s citati (pa tudi
s kakšnim ponaredkom), kar trikrat označil za seksista,
kar me je osupnilo in prizadelo, saj sem prepričan, da ni res.
A kaj mi je storiti: naj branim se, prepričujem, ugovarjam?
Ali le ugotovim, da je med mladcem, ki me tako zagnano kara,
in mano, starcem, ki odhajam, nateklo se globoko, širno morje
časa,
ki ga ne bi preovinkaril, tudi če bi poskusil, dobrikav kanuist
in ne premagal urni, do zob opremljeni rušilec,
in je najbolje, da sem tiho, prahu ne dvigam (in ne cene recenzentu)
in se ne grizem,
morda le še prijatelju potožim, svojih let, in tukaj zabeležim,
kako brezglavo se je zadnji čas to zavrtelo,
da kriterij, malone najvišji, literarne kritike je postala
spolnostno-politična korektnost.
(str. 22)