Ne božaj mačke proti dlaki

Samo enkrat bi rada srečala svojo mamo. Vprašala bi jo: »Mati! Zakaj si naju zapustila?« Ampak seveda ne bi vprašala tako, slišati je tako bedasto. Raje bi vprašala takole: »Zakaj si pustila, da so ti naju naredili, če naju nisi potrebovala?« Pa tudi to ne zveni najbolje. Nekoč, pred dolgim časom, sta mi z očkom pokazala čisto mlade pse kodre. Rekla si mi: »Pazi, kadar jih pobožaš. Njihova mama se boji zanje.« »To je razlika med pasjo materjo in človeško materjo.« To sem rekla jaz. Z očkom sta se spogledala. In potem sta pogledala mene. Mislila sta, da bom zajokala. Pa nisem jokala. Že dolgo ne jokam več zaradi tega. Samo nenavadno je bilo, da naju je lahko najina mati tako preprosto zapustila. Pri tem pa si rekla, da sva bili kar lepa otroka. Lepo svetlolasa in skodrana. Takrat sva si bili v najinih številnih enakih cunjicah še precej podobni. In dvojčki so, mislim, veliko bolj zabavni od enojčkov. Sploh ne bi ničesar vedela o najini mami, če nama ne bi ti pripovedovala. Saj bi nama jo lahko zatajila, tako majhni sva bili, ko naju je pustila na cedilu. Štiri leta sva bili stari. Premajhni, da bi se česa spominjali. Celo jaz se ne spominjam ničesar drugega, kakor da smo živeli na nekakšnem griču. In da smo imeli dolge rumene stopnice. Na koncu teh stopnic je nekdo stal. In naju klical: »Zsoka! Jutka! Aaaaa!« Takrat je bila namreč Zsoka še pri nas. Ničesar drugega se ne morem spomniti! Ničesar drugega. Kakšna je videti najina mati, vem samo zato, ker si nama dala sliko. Pa te ni nihče silil! Ampak ti se pač ne lažeš. (str. 25–26)