Nives Meroi

Ne pustim te čakati : trikrat na Kangčendzengi, najina zgodba izpod mojega peresa

4,0

(2)

Žanr	avtobiografski roman, dnevnik, spomini
Narodnost	italijanska literatura
Kraj in leto izida	Celje, 2016
Založba	Celjska Mohorjeva družba
Prevod	Mateja Gomboc
Ključne besede	Alpinistične odprave, Alpinizem, Gore, Samospoznavanje, Spomini

Število strani

141

4-5 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Poišči podobne knjige... Poišči druge knjige tega avtorja...

Lahkotna

Zahtevna

Odkar sva se nekoč pred davnimi časi odločila za prvi korak v gorah, me daje občutek, da moram vsak trenutek živeti, kot da je moj zadnji. (str. 103)

Na svetu je štirinajst osemtisočakov – gora, katerih nadmorska višina presega 8.000 metrov. Nives Meroi in njen mož Roman Benet sta se skupaj vzpela na dvanajst med njimi. Vedno brez dodatnega kisika in brez nosačev na veliki nadmorski višini. Leta 2009 se je Nives skupaj z dvema tekmicama potegovala za mesto prve ženske z vsemi osvojenimi osemtisočaki. Pri vzponu na njun dvanajsti osemtisočak, Kangčendzengo, se Roman le še nekaj sto metrov pod vrhom ne počuti dobro in se ustavi. Ustavi se tudi Nives in ga ne pusti čakati. Po povratku iz Himalaje se začne vzpon na njun “petnajsti” osemtisočak. Roman namreč resno zboli. Potrebna je dvakratna presaditev kostnega mozga. Zdravljenje in okrevanje je trajalo dve leti. Po uspešnem zdravljenju sta se vrnila v visokogorje in kot pravi Nives, živita vsak trenutek, kot da je njun zadnji.

Glej tudi:

Prispeval(a): Viktorija Kante, Lavričeva knjižnica Ajdovščina

Objavljeno: 13.06.2016 15:08:13
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:30:23

“Danes je 6. april 2012 in midva sva v Katmanduju!
Tri leta so že minila, odkar sva se povzpela na najin petnajsti osemtisočak, toda premagala sva ga in zdaj sva ponovno tu, da nadaljujeva pot točno tam, kjer sva jo morala prekiniti. Roman in jaz, midva skupaj.
Samoumevno je, da naju obhaja tisoč dvomov, toda preizkus s pozitivnim koncem na Mera Peak nama je ponovno dal upanje in zdramil navdušenje. Šla bova preprosto korak za korakom, brez strahu, da bi nama spodletelo, dokler pač ne prideva do cilja.
(str. 71)