Ne ravno grški bog

Petnajstletni Laura in Lena sta sošolki in prijateljici, skupaj urejata šolski časopis. Na sestanku v učiteljski zbornici, o katerem naj bi Laura napisala članek za šolski časopis, se pojavi nov učitelj matematike: Anders Strandberg. Ob njem Laura začuti nek čisto nov občutek v srcu, učitelj, ki igra saksofon in piše recenzije leposlovnih knjig za lokalni časopis, Lauro popolnoma prevzame. Nekajkrat ga po naključju sreča v mestu, zunaj šole, vendar učitelj nikoli ne prestopi meje običajne medčloveške prijaznosti. O svojih novih čustvih bi se Laura rada z nekom pogovorila, najraje z Leno. Vendar pri Leni naleti na odločno hladno obsojanje, med njima zrase moreč zid molka. Za Lauro nastopi obdobje, v katerem zboli, popusti v šoli, motiti jo začnejo hladni odnosi v družini, odkrije zamolčano skrivnost o mamini sestri, izve, da je Lenin oče zapustil družino zaradi mlajše ženske. Želi se približati Leni, vendar jo ta vztrajno zavrača. Edina Laurina tolažba so sprehodi v mrzlem vetru z Bachom v slušalkah. In branje. Na Andersovo pobudo Lena za lokalni časopis napiše recenzijo knjige švedske pisateljice Tove Jansson. Njena prva objava je uspeh, ki ga s ponosom opazita tudi Lenina starša. Lena se zbližuje s sošolcem Stefanom, glasbenikom, ki počasi v Leninem srcu preglasi učitelja Andersa. Ko na šolski prireditvi Stefan in Anders izvedeta pesem, za katero je Stefan sestavil glasbo, Laura pa je napisala besedilo, se Lauri končno približa tudi Lena. Pripoved o prijateljstvu in bližini, bolečini obsojanja in občutkih krivde, molku v družini in krhkosti odraslih, odraščanju in osamljenosti, ljubezni in iskanju samega sebe. Tudi poklon umetnosti in ustvarjanju, glasbi in literaturi, ki tudi tokrat pomagata najti pot do drugih in do nas samih. Za roman je avtorica dobila nagrado Rabén & Sjörgen za najboljši prvenec.