Nebesa ne poznajo izbrancev
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | nemška literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 1977 |
Založba | Obzorja |
Zbirka |
Svet v knjigi |
Prevod |
Branko Avsenak |
Ključne besede | Ljubezen, Smrt, Tuberkuloza, Umiranje, življenjski dogodki |
Umetnost življenja in smrti
Roman Nebesa ne poznajo izbrancev nemškega pisatelja Ericha Marie Remarqua nas postavi v pomladni čas v švicarskih Alpah. Spoznamo mladega dirkača Clerfayta in Lillian Dunkerque, ki boleha za tuberkulozo. Clerfayt nekega dne v sanatoriju za dihalne bolezni obišče svojega nekdanjega dirkaškega sovoznika, kjer spozna Lillian. Ta je v zadnjem stadiju bolezni. Ker svoje preostalo življenje ne želi preživeti prikovana na bolniško posteljo tako kot drugi pacienti sanatorija, se odzove povabilu dirkača in skupaj odideta na potovanje po Evropi in se ustalita v Parizu. Lillian se sicer svojega zdravstvenega stanja zaveda, a se kljub vsemu odloči za pustolovščino. Tudi Clerfayt na polno živi svoje življenje in se zavedno z vsako dirko izpostavlja smrti. Clerfaytu bolna Lillian spremeni življenje, vanjo se zaljubi in si z njo želi ustvariti družino. Skupaj preživljata prosti čas, uživata, hodita v kazinoje. Nov način je za Lillian izziv, čuti, da se njen čas izteka. In nato se zgodi tragedija. Na naslednji Clerfaytevi dirki pride do hude nesreče, v katero je vpleten tudi on. Hudo poškodovan kasneje v bolnišnici umre. Lillian se nato s prijateljem Borisom vrne v švicarski sanatorij in le šest tednov kasneje umre. Ljubezen in smrt sta osrednji temi zgodbe. V njej je čutiti veliko optimizma in trdo voljo do življenja glavnih akterjev. Spoznamo koliko je vredno naše življenje. Po romanu je posnet tudi film, z Alom Pacinom v glavni vlogi. Erich Maria Remarque je bil predstavnik povojne generacije. Njegov roman Na zahodu nič novega se uvršča v najboljše tri romane tega obdobja.
Objavljeno: 16.04.2022 08:25:53
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:49:14
“Vstala je in odgrnila zavese. Sonce je preplavilo sobo. Jasno nebo, palme v svetlobi in sijoče gredice v hotelskem vrtu so še posebej poudarjale neverjetnost Clerfaytove smrti. Jaz, je pomislila Lillian, to bi morala biti jaz, meni je bilo namenjeno, ne njemu! Na poseben način se je sama sebi zdela sleparka, kakor nekdo, ki je bil odveč, ki je preostal, ki je živel le zaradi pomote, namesto njega so ubili drugega in nad njim je visela nejasna, siva senca umora, kakor nad avtomobilistom, ki je preutrujen povozil človeka, pa bi se mu bil lahko izognil.” (str. 244).