Nebesa pod Pohorjem
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2016 |
Založba | Litera |
Zbirka |
Piramida |
Ključne besede | Družina, Medosebni odnosi, Podjetništvo, Prevare |
V središču romana je življenje malega podjetnika, izdelovalca avtomobilskih prevlek. Nemškemu naročniku zaradi krize ni več potreben, znanec posrednik pa mu z obljubo velikega posla za ameriško vojaško industrijo pripelje na jadranje navidezne partnerje. Po začetni zmedi in kolebanju pristane na sodelovanje, a kmalu prevaro prepozna in se umakne. Drugače je z njegovo hčerjo, ki se med študijem v Ljubljani zaljubi v moškega, ki se ukvarja s pornografskim materialom, predstavlja pa se za ruskega filmskega režiserja. Ko pride resnica na dan, poskuša narediti samomor. Po zdravljenju na psihiatriji se za nekaj mesecev vrne domov, nakar se odpravi v tujino za priložnostnimi deli; razlaga, da izkuša življenje, a zdi se, da beži pred samo seboj. Poslopje zaprtega podjetja v hoški industrijski coni zgori, visoka zavarovalnina pa njenima staršema omogoči sodoben kmečki turizem.
Zgradba romana je kronološka, zajema pa obdobje dveh let. Pogled v preteklost zunaj tega časovnega okvirja se razkriva skozi monologe upovedenih oseb in takrat dobi širše družinsko in družbeno ozadje. Monologi se prekrivajo z dialogi in tujim govorom, kar pričara za Partljiča značilno mnogoglasnost sveta in psihološko večplastnost.
Struktura romana je izrazito odprta, tretjeosebni pripovedovalec pa tako mimikriran v življenja upovedenih oseb, da ga skorajda ne zaznamo. Z eno samo besedo, opazko, namigom postavi zgodbo v kontekst osebe, časa, prostora, s čimer včasih vzbuja humorne učinke.
Partljič je slikar pogledov, lepote pokrajine, ki se razpira pred očmi upovedenih oseb, in skrivnostnega življenja narave. Z že čisto neverjetno zmožnostjo razgaljanja človeških prevar in samoprevar spominja na Čehova, velikega ruskega mojstra podajanja »komedije človeškega tkiva«.
Objavljeno: 13.05.2016 13:54:34
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:30:07
“Avto je tekel, za njim so ostajale Trojane, štirje predori, cestninska postaja, Celje, pa spet dva predora pred Konjicami in še malo in se že vidi bela kapelica na vrhu Piramide nad Mariborom. Pravzaprav se za zdaj vidi samo še bela pika, kapelica na vrhu brega podnevi niti ne izstopa tako, kot če se bližaš mestu ponoči, ko je žareče rumena, ker jo osvetljujejo reflektorji s tal … V vsakem primeru pa je ta kapelica na Piramidi mariborski svetilnik, ki ga prvega zagledaš na obzorju, če se bližaš mestu z južne strani.” (Str. 176)