Nedaleč stran

Predstavljajte si svet, v katerem obstajajo dovršeni tehnološki sistemi, ki vam pomagajo urejati odnose z drugimi. Z vstavljeno tehnologijo v telesu lahko v različnih situacijah s preprostim pritiskom na gumb zamenjate svojo družbeno masko. Ko se v vas nabere preveč čustvene bolečine, preprosto zaužijete kapsulo, ki deluje protibolečinsko in zadeva je urejena, kot pri glavobolu. Vaša življenja so do najmanjših potankosti zbrana v računalniškem sistemu, njihov potek se lahko spremeni že z minimalno spremembo algoritmov. Tehnologija vam velikodušno omogoča brisati svoje spomine. Misli lahko darujete v za ta namen ustanovljenim muzejem. Kadarkoli lahko v hipu nepovratno in nezapomnljivo izstopite iz življenja drugih. Kupiti posmrtno življenje drugega sploh ni problem. Za spremembe osebnih vrednot obstajajo posebne službe. Za odpadla čustva, ki jih luščimo v svojih življenjih, skrbijo kot za ostale smeti, ki jih je potrebno čistiti s tal. Najeti živo igračo, h kateri se stisneš zvečer, da bi lažje zaspal, ni nič neobičajnega. In še in še elementov je, ki jih avtorica v svojem kratkoproznem prvencu Nedaleč stran vstavlja v pripoved, ki, če razmislimo, v kolikšne dovršenosti sili tehnološki razvoj in s kolikšno strastjo države razvijajo kibernetske sisteme, morda niti ni tako distopična, kot deluje na prvi vtis. Ljudje v razvitem kapitalističnem svetu smo osebnostno morda res vse bolj in bolj podobni robotom, produktivnost je edina sprejemljiva vrednota, medosebne odnose vse težje oblikujemo, jih negujemo in vzdržujemo, nedotakljive zasebnosti pravzaprav skorajda nimamo več, zahodna medicina se vse bolj in bolj izkazuje za mehanično vedo, psihološka spoznanja pa zahrbtno postajajo vse privlačnejša orodja izbora, manipulacij in nadzora. Kam nas to lahko vodi in kakšen bi lahko bil družbeni svet prihodnosti? Je individualizem res prava izbira? Je osebna svoboda, o kateri govorimo in jo zaklinjamo, morda zgolj izraz izgubljenosti? Se zmoremo v bližini drugega še vedno počutiti varne? Kdo smo in kaj postajamo? In tako smo znova – ali še vedno – na točki poziva, ki kliče k temu, naj vendarle prevrednotimo vrednote, dokler jih nekega dne res ne bomo povsem nepovratno razkrojili. No, lahko upamo, da se to ne more zgoditi in se ne bo. Je pa dobro, da se nastavlja ogledalo sveta, v katerega se večina ne želi zbuditi, in eno takšnih ogledal so tudi te zgodbe.