Nedokončana
Žanr | dnevnik, spomini |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
Založba | Ara |
Ključne besede | Droge, Odvisniki, Odvisniki od drog, Skupine za samopomoč, Starši |
"Moj otrok vendar ne spada sem!"
Tina se drogira! Najprej taji, ker je v lažnivem svetu, kjer vladajo droge, laž običajna. Vsi vpeti si lažejo, vsi bežijo pred priznanjem, da ne zmorejo vpogleda v resnico in življenje, ki ga zares živijo. S tem, ko rečemo vsi so vpeti, pomeni to vrtiljak s starši, prijatelji in partnerjem zadrogiranega upravljalca norega vrtenja. Zatiskajo si oči in očitne stvari maskirajo z izgovori in pretvarjanjem. Obupana mama »izgubljene«hčere se poda na že uhojeno pot žalostnih, a še upajočih reševalcev življenja, ki to že zdavnaj ni več. Včlani se v društvo, zbirališče podobno upajočih kot je sama. Spoznavajo srhljivo požrešnost metastaz, ki jih ustvarja droga. In vedno se na koncu vrste, z vprašanji brez pravih odgovorov, postavita v paru: “Zakaj prav meni?” in “Kdo je kriv?”
Žalostna osebna izpoved resničnosti, ki je hotela biti drugačna.
Objavljeno: 07.06.2018 17:04:22
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:51
Velikokrat sem premišljevala, kdo je ta ženska, ki živi pri meni. To vendar ni moj otrok, kakršnega sem poznala. Sploh si nisem znala predstavljati, da droga tako spremeni človeka. Odvisniki postanejo spretni lažnivci, tatovi in goljufi. Čustev ne poznajo več. Tisto, kar naj bi bila ljubezen, je samo sredstvo, da pridejo do denarja za drogo. Pri tem jim je čisto vseeno, kdo je človek, ki ga hočejo izkoristiti: ali popoln tujec ali pa mama, oče, sestra…Predvsem društvu in predavateljem se moram zahvaliti, da sem se tega naučila in sem stvari sprejemala take, kot so bile.