Nekadilci brez otrok

Vsakdo, ki se želi preseliti v Ljubljano, hitro naleti na problem z nastanitvijo; najemnine so visoke, pogoji številni, razmere pa marsikje precej nižje od pričakovanih za postavljeno ceno. Sanja v Ljubljani že dolgo in na različnih lokacijah živi s cimro Dunjo, vendar jo ta nenadoma zapusti in je primorana sama poiskati novo, cenejše bivališče, medtem ko preboleva izgubo njunega prijateljstva.

Življenje brez Dunje in brez svojega domovanja pomeni številna druženja, ki si jih Sanja ne želi, odvisnost od drugih, ki so enakih let in v boljši situaciji, in zapadanje v pasivno sprejemanje bede, za katero se ne zdi, da bo minila. Iskanje stanovanja je bilo zahtevno, že preden sta se spoznali z Dunjo, po vmesnem času, ko sta iskali in se vseljevali skupaj, pa je postalo še težje, čeprav se zdi, da je stanovanj pravzaprav vedno več in se nenehno gradijo nove in nove soseske. Ironično mora v službi prav Sanja zagovarjati mogotce, ki te soseske gradijo, medtem ko sama ne more dobiti niti kredita za katerega koli od teh luksuznih stanovanj, čeprav bi jo mesečno kredit prišel manj kot najemnina. Po drugi strani tudi tisti, ki stanovanja dejansko gradijo, torej fizični delavci, sami nimajo nujno urejenega stanovanjskega problema; tako kot Sanja tudi Til iz danes na jutri ostane brez najete sobe in kljub ugovorom, da nepomita posoda ni razlog za izgon, išče nov dom in računa, kako naj si v primeru uspešnega iskanja plača varščino, ki je itak ne bo dobil nazaj. Je pot do lastnega doma res le dedovanje ali vselitev k partnerju z lastno nepremičnino? Ali pač rabiš samo malo sreče?

Psihoterapevtka Nika Nikolič piše kratke zgodbe, Nekadilci brez otrok pa je njen prvi roman.