Nekaj centrov

Kleč nas v kratkih zgodbah popelje po svojih priljubljenih obhodih po Ljubljani. Bo že povedal tudi, zakaj se staremu centru raje ogne in podaja v nakupovalne centre. Ali pa v bifeje, ki se jih držijo. Iz stanovanja na obrobju Ljubljane se zapelje po eni od štirih linij našega mestnega prometa, ki so mu tam na voljo, nato pa pohajkuje in odkriva raznorazne oddelke, nasploh pa si z obhodi in pripovedovanjem pusti napraviti veliko užitka. Rad sanjari in zelo rad skrene v kakšen stranski domislek, spomin, zgodbo o prijateljih ali prijateljicah, slabih izkušnjah ali pa poznavalskih idejah o tem, kako bi sam v teh centrih kaj postoril drugače. Z nami deli trenutke vznesenosti, ko zase najde ravno pravšnjo srajco ali mizico za stanovanje in trenutke, ko se mu svet zamaje, kot na primer, ko mu v skladišče pred nosom odpeljejo skrbno nagledane copate. Kot razlaga v eni izmed zgodb, kako obstajajo primerna, celo zelo dobra obdobja za branje in obdobja, ko branje nikakor ne gre (po eni najbolj rahločunih pa tudi obdobja, ko se da sporočiti tragične novice in obdobja, ko se jih nikakor ne da povedati − kje so našli ravno njega!), nas tudi njegovo pripovedovalsko meandriranje včasih odloži na kakšnem okljuku že nekoliko utrujene, a vendar ko se po njegovih najboljših zgodbah (Harvey Norman, Samomori, Še Merkur …) ozremo nazaj na pripovedno shemo, ki jo je včasih vročično, včasih pa ležerno prehodil (morda z mojstrskim načrtovanjem ali pa čudovito intuicijo) bi najraje nemudoma vstali in mu zaploskali!