Nekaj nevidnega

Da so šli na tisti sprehod, je bila očkova domislica. »Le jaz in moji otroci,« je rekel. O »svojih otrocih« je začel govoriti, da bi Jake razumel, da je njega in Daisy smatral za enako svoja. To je bilo smešno, saj je bilo Jaku vseeno. Prerasel je vse to. Ampak očka tega seveda ni mogel vedeti.
»Šli bomo vse do hiše tvoje prijateljice,« je predlagal Jaku. »In če je tvoja prijateljica doma, lahko daš Daisy meni, jaz se bom z njo odpravil nazaj domov, ti pa lahko ostaneš in … obiščeš svojo prijateljico, kar koli že počneta skupaj.«
»Ime ji je Stella.«
»To bo ona. Zelo suha punca. Tako ali tako moram nekaj odnesti v neko hišo v tisti ulici.«
»Ni mi preveč do tega,« je rekel Jake.
»Ampak že celo večnost je nisi videl,« je ugovarjal očka. »Ali ni tako?«
»Je«, je priznal Jake in odločno gledal v tla.
»Sta se prepirala?« je vprašal očka.
»Ne!« je zanikal Jake in podrsal z nogo. Ni bil ravno prepir. Temu ne moreš tako reči. Le neke vrste bedasta stvar se je zgodila.
»Slišati je bilo kot eden od tistih nejev, ki pomenijo ja«, je menil očka.
Jake je skomignil z rameni. Nič ne bi imel proti srečanju s Stello, ampak le nekako po naključju.
»Glej, to pismo moram v vsakem primeru dostaviti, zakaj torej ne bi šel z mano? Če nočeš, ti Stelle ni treba obiskati.«
Jake je še enkrat skomignil z rameni, a je ostal na mestu, ko mu je očka pripel »kengurujčka« z Daisy. V sončni svetlobi zgodnjega večera so skupaj odšli in Jake je poskušal pregnati misli na to, kaj bi rekel, če bi srečal Stello. (Str. 135-136)