Nekoč je bil dom : zgodbe selitev, ki jih piše podnebna kriza
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | Književnost različnih narodov, slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
Založba | Društvo Humanitas - center za globalno učenje in sodelovanje |
Ključne besede | Migracije, Podnebje, Podnebne spremembe, podnebni migranti |
Resnične zgodbe z vseh vetrov
Osebne zgodbe, ki so jih ljudje iz Mnjanmara, Ugande, Bolivije, Irana, Palestine, Bosne in Hercegovine, Čila, Filipinov, Kolumbije, Avstrije, Slovenije, zapisali sami ali pa jih na video srečanjih zaupali sodelavcem društva Humanitas in so jih ti uredili in zapisali. Čeprav z različnih koncev sveta vse govorijo o podnebnih spremembah in se lotevajo težav podnebnih beguncev. Ti ne bežijo pred vojno, ekonomsko krizo, revščino… ampak so prisiljeni zapustiti domovino zaradi podnebnih sprememb, ki uničuje njihovo okolje in domove, resno pa je ogrožena tudi prihodnost njihovih otrok. K sreči se poleg mogočnežev, ki jih žene samo pohlep po denarju, vedno najdejo tudi posamezniki, ki jim je mar za naravo, zemljo in za soljudi. Ti v temo prinašajo žarek upanja. Pretresljiva in tenkočutno napisna knjiga, ki daje misliti.
Če vas knjiga zanima, a je v vaši knjižnici ne dobite, jo lahko preberete tule:
https://www.umanotera.org/wp-content/uploads/2023/11/Nekoc-je-bil-dom-WEB.pdf
Knjiga je prevedena v angleščino, in je prav tako dostopna na spletni strani društva Humanitas.
Avtorji navedeni v kolofonu.
Objavljeno: 24.11.2023 09:51:13
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:54:37
“Anwarina zgodba prepleta ideje trajnostnega razvoja, potrebe po ozemeljski identiteti, socialne arhitekture, podnebnih sprememb, želje po razvoju in ljubezni do lastne zemlje. Njena zgodba je zgodba o posrednih podnebnih migracijah, ki navdih, katarzo ter odločenost za delovanje črpa iz podnebnih sprememb. Sporočilo, ki mi bo ostalo v spominu, je volja do sajenja dreves, obdelovanja zemlje in zagotavljanja sence – za danes, predvsem pa za jutri. Za nas so zasebne in javne zelene površine nekaj samoumevnega. Cenimo njihovo lepoto, a morali bi se ustaviti in razmisliti, kakšen je njihov širši pomen…” (str. 24-25)