Nemci: geografija izgube
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | češka literatura |
Kraj in leto izida | Vnanje Gorice, 2014 |
Založba | Kulturno-umetniško društvo Police Dubove |
Zbirka |
Eho |
Ključne besede | Sudetski Nemci, Svetovna vojna 1939-1945 |
Ohranjanje distance
Premnoge zgodovinske interpretacije raznih dogodkov ali obdobij se vse prelahko pustijo ujeti v mamljivo zanko posplošitev, ki ponavadi ponujajo samo belo-črno razlago obravnavane tematike, nekako v smislu navedka francoskega pisatelja in novinarja Roberta Brasillacha češ da zgodovino pišejo zmagovalci. Včasih imam občutek, da je temu še vedno tako, pa čeprav se uradna stroka na vse preteke trudi, da bi izstopila iz teh okvirjev, ki so v različnih obdobjih in prostorih uspeli zamejevati tudi leposlovno literaturo in jo ponekod še zmeraj. Je pa gotovo, da je ne več na Češkem. Vsaj trenutno. In dokaz za to je tudi roman Nemci spod peresa Tereze Jandove alias Jakube Katalpe, pa četudi ga je časovno in prostorsko umestila v topogledno, precej nehvaležno obdobje ter okolje, v Sudete med 2. svetovno vojno. Avtorica namreč uspešno krmari med različnimi ideološkimi pastmi, ki se ji ponujajo kot na pladnju, brez da bi se v kakšno od njih ujela in to do samega konca romana. V ospredju ji uspe obdržati malega človeka in njega usodo, ki je v svojem bistvu neodvisna od časa in prostora in bi se lahko odvila kjerkoli in kadarkoli. Katalpi uspe ohraniti tisto distanco, ki je nujno potrebna za objektivnost nekega pisanja. Prav gotovo bodoča češka (morda pa tudi svetovna) klasika!
Objavljeno: 30.12.2015 17:08:20
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:28:55
Odločbo o izselitvi so dobili vsi nemški prebivalci vasi razen nje. Ukinjena pivovarna v mestu se je spremenila v zbirno taborišče in vsak dan so z železniške postaje odpremljali vlake v Nemčijo.
Fuchs naj bi se v taborišču zglasil petega julija.
V dneh, ki so preostajali do njegovega odhoda, se je posušil. Ponoči je hodil iz hiše in se dotikal dreves na vrtu, in kadar je bil Martin Levička na polju, je poljubljal zidove kmetije ali polagal obraz na rob usahlega vodnjaka v sadovnjaku in jokal. (str. 350)
»To nisem več jaz,« je rekel Klari in ona je vedela, da ima prav.