| Žanr | fantastični roman, mladinski roman |
| Narodnost | literatura ZDA |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2011 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Prevod |
Radojka Manfreda Modic |
| Ključne besede | Fantastika, Volkodlaki |
Volkovi iz gozdov izmišljenega Mercy Fallsa niso običajni volkovi. Vsi so volkodlaki, ki se čez poletje prelevijo v povsem običajne meščane, pozimi, ko so temperature pod lediščem, pa se kot volkovi klatijo po gozdovih. Svoj trop razširjajo tako, da občasno obgrizejo kakšnega človeka. Na tak način se jim je pred leti pridružil Samuel Roth (Sam). V Srhu je Grace skupaj s prijatelji za visoko ceno uspelo Sama obdržati v človeški obliki. Pa bo tako ostalo za vedno? V Nemiru beremo zgodbo o fantu, ki je bil včasih volk in o dekletu, ki postaja volkulja. V Grace brni nemir, tisto nekaj, kar v njej sproži vročico, za katero ni zdravila in njeno kožo prežame z vonjem po volkovih, jo vsak dan bolj hromi in izčrpava, vendar se ne more spremeniti v volkuljo. Nevarno zboli in vse kaže, da jo bo volčji strup, ki se ji pretaka po žilah, pokončal.
V trilogiji Volkovi iz Mercy Fallsa sta poleg Nemira (2010), še Srh (2009) in Večnost (2011). Nekaj let kasneje je avtorica dodala še četrto knjigo: Sinner (2014). Maggie Stiefvater (1981) piše predvsem za mladino.
Objavljeno: 20.07.2017 09:15:10
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:24
Bala sem se.
Volkovi so krožili okrog mene, oprezni zaradi človeške bližine, a radovedni zaradi vonja. Morda so čakali, da se bom preobrazila.
Jaz pa se nisem mogla preobraziti. To je bilo moje telo, v dobrem in slabem, ne glede na to, kako močno je tisto nekaj v meni ječalo in žgalo in prosilo, da bi prišlo na dan.
Ko so me v tem gozdu zadnjič obkrožali volkovi, sem bila plen. Nemočno sem strmela v zimsko nebo, k tlom me je pritiskala teža moje lastne krvi. Oni so bili živali in jaz sem bila človek. Zdaj ni bilo take jasne meje med nami. Ni bilo nevarnosti, da bi me napadli. Samo vznemirjeni in radovedni so bili.
Pazljivo sem se premaknila, da bi stegnila odrevenele roke, in eden od volkov je zacvilil, visoko in zaskrbljeno, kot bi pasja mati svojemu mladičku.
Počutila sem se, kot da bi se v meni prebujala vročica.
Isabel mi je povedala, da je njena mama, zdravnica, nekoč rekla, da neozdravljivi bolniki pogosto na srhljiv način začutijo, kako je z njimi, še preden jim postavijo diagnozo. Takrat sem se temu posmehovala, zdaj pa sem vedela, o čem je govorila – ker sem to čutila.
Nekaj je bilo zelo narobe z mano in volkovi so to vedeli; bala sem se, da mi tudi zdravniki ne bodo znali pomagati.
Stiskala sem se pod drevesi, spet ovijala roke okrog nog in opazovala volkove, kako so me opazovali. Čez nekaj dolgih trenutkov se je veliki sivi volk, ki me je ves čas gledal v oči, spustil na tla, počasi, kot da bi si v vsakem hipu lahko premislil. Bilo je skrajno nenaravno. Vse prej kot podobno volku.
Zadržala sem dih.
Zdaj se je črni volk ozrl proti sivemu volku in nazaj proti meni, nato je še on legel na tla in spustil glavo na šape. Oči je obrnil proti meni, ušesa pa je še vedno budno nagibal. Drug za drugim so se volkovi polegli in naredili okrog mene nekakšen krog. Gozd je bil tih in volkovi so ležali, zaščitniško in potrpežljivo. Skupaj smo čakali nekaj, za kar nihče od nas ni poznal besed. (Str. 193-194)
in nato