Nemirni duh: roman o Lovru Kuharju – Prežihovem Vorancu
Žanr | biografski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Celovec, 2022 |
Založba | Mohorjeva |
Ključne besede | Slovenski pisatelji, Življenje |
Prva romanizirana biografija o Prežihu.
Rudi Mlinar (1950) je koroški pisatelj in kulturni delavec, avtor številnih romanov in biografij, krajših literarnih prispevkov in dramskih del. Za svoje literarno ustvarjanje je prejel številne nagrade in priznanja. Od leta 2007 je član Društva slovenskih pisateljev. Živi in ustvarja v Brežicah. Nemirni duh je njegov obsežen biografski roman o življenju in delu Prežihovega Voranca. Avtor nam zanimivo in zelo natančno predstavlja Vorančevo življenjsko pot ter njegov socialni in pisateljski čut. Odlično oriše njegove starše in vse tri brate, ki so se, ne glede na njihove različne življenjske poti, imeli zelo radi. Obenem nam slikovito predstavi tudi svet pisateljevega otroštva, svojo družino in neustrašne samorasle ljudi, delavce in kmete pod Uršljo goro. Lepo je prikazana tesna vez Voranca z materjo, ki mu je bila neizčrpen vir za številne zgodbe. Spoznamo njegovo pot v svet, strašne izkušnje z obeh svetovnih vojn ter iz zaporov in taborišč. Nazorno so tudi opisane vse njegove ilegalne poti, ko se je, preganjan od takratnega režima, moral skrivati po Evropi ter njegove odločitve, ki so ga vodile v življenju in ga usmerjale, njegova zavedna revolucionarna dejavnost in neutrudna želja po literarnem ustvarjanju. Izvemo, kdo so bili njegovi prijatelji, sodelavci v ilegali, kako so politične spletke vplivale nanj in kdo ga je podpiral in pomagal pri izdaji njegovih literarnih del. Roman se začne in konča na dan Prežihove prezgodnje smrti na pustno soboto, 18. februarja 1950. Avtor nam z ravno pravšnjo mero umetniške svobode predstavlja Voranca človeka, revolucionarja in pisatelja.
Objavljeno: 15.12.2022 13:44:01
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:51:26
Bil je presenečen, s kakšno močjo so spomini udarili na plan. Kot da bi gledal skozi okno v tisti čas, v tisto temačno globačo, videl je materin obraz, ožarjen od jutranjega sonca in oči so mu komajda ostale suhe.
Jokal pa je v sebi. Jokal je za tistimi lepimi mladostnimi časi, za svojim krajem, za vsemi ljudmi, posebno še za materjo, katere lik je, vklesan v srce, nosil v sebi.
Ni čisto točno vedel, zakaj piše te svoje davne spomine, ki morebiti sploh ne bodo imeli možnosti zagledati luči sveta, vsaj v času vojne ne. Nagonsko pa je slutil, da bo prišel čas, ko bodo solzice ponovno zacvetele in bo sonce ponovno obsijalo materin obraz. (str. 288)