Nenavadne zgodbe dona Jesusa Falcãa

Izšla je nova knjiga Iztoka Osojnika, prejemnika letošnjega zlatnika poezije (2022). Zgodbe Jesusa Falcãa so osvobojene vseh učbeniških označb, za kakšen format pripovedi naj bi šlo. Slej ko prej ugotovite, da ne boste mogli hlastati za fabulo, bolj le mogoče za detektivsko zabavo boste vohljali, kaj žene lirski subjekt k pisanju in kdo to sploh je (kot zgodba in tudi kot tisti, ki jih hoče pisati). To pravzaprav počne tudi sam. Vohlja, prisluškuje nezavednemu, kolektivnemu nezavednemu, preizprašuje, od kod je kaj prišlo, zakaj piše, kakšna bi bila resnična zgodba, brez “poze”, kakšna bi bila literatura in življenje samo, ogoljeno sprenevedanja. Kot da lepemu, blond junaku nikoli ne uide, kot da pisatelj kdaj ne smrči in smrdi. Koliko del je nastalo samo zato, da bi kdo s “pametnim pisanjem” osvojil to in to gospodično, jo mogoče celo “podrl” ali pa se ji maščeval? Koliko zato, da bi mastno zaslužil? Koliko na pisanje vplivajo travme? Potlačen literarni humus? Potem zasleduje naravo resnice in pripoveduje, se pogovarja o družbenih pojavih, pa tudi “zajebava” vse nas, čeprav je daleč najbolj spoštljiva figura, kar jih poznam. Vsake toliko izraža tesnobo, ali bo kdaj tako pisanje odmevalo. Zato pa v zaledju nezavednega in v vzdušju odrešeniškega trpljenja, tesnobe in brezizhodnosti, iz fragmentov spomina, ki bi lahko bili resnica, tudi iz anarhistične verbalne driske (kajti literatura mora biti svobodna) nastajajo in izstopajo epifanijske erupcije. Le-te nastopijo v vseh pričujočih kratkih zgodbah. Epifanija se v literaturi uporablja za označevanje tistih prizorov, ki povezujejo navidezno vsakdanje dogodke, iz katerih za bralca nehote izvirajo informacije o liku ali o dogodku. To uporabo izraza je prvič uporabil James Joyce. Pripoved Jesus tvori v različnih vlogah, ne le troedino, kot oče, sin in sveti duh, ampak tudi v različnih spolnih vlogah, ne le kot moški, tudi kot ženska, v različnih poklicih, kot pisatelj/ica in kot bralec/bralka, kot tisti, ki želi hkrati biti velik, napisati veliko delo, biti pionir, a je zato, ker je kot pionir obsojen na margino, nepripadnost in izbris, komaj opazen. Tudi v vlogi bralnega Amorčka. Vloge prehajajo iz ene v drugo, kakšna kot voda (lahko začasno ali za vedno) steče v mrtev rokav. Knjiga zahteva “pre-prostega” bralca, “nezategnjenega” poslušalca, v besedilu je dovolj erosa, da te vleče, tudi ko besede postanejo le še zven, te zibajo ali odnašajo v različne kraje. Kot da si se pridružil skupini s počivališča na črpalki, kjer potniki od povsod sedijo okoli Jesusa in poslušajo, malo tudi klepetajo med sabo. Je pa prepotoval nekaj več kot oni in je on sam rdeča nit. Podobno je živemu srečanju. Takrat nadaljuj z branjem – poslušanjem, prižgi novo cigareto ali naroči še eno travarico, pivo, čaj, saj tudi nezavedno samo na sebi kvačka in plete in iztiska razodetja, literarne elektrošoke Jesusa Falcãa tudi zate. Elektrošoke o naravi, družbi, psihologiji množic, poteku in zmožnostih (za)pisanja, branja, o ljubezni in resnici, etiki naproti korektnosti, politični ustreznosti in o tem, zakaj literatura ne more biti politično ustrezna oz. korektna, čeravno je sama na sebi politična. Pa o tem, kako si v literarni literaturi ti sam kot nosilec črk (tako kot Zemlja nosi nas) in je zato v tem Stvarjenju vse mogoče, korektnost pa najmanj korektna. Pa tudi o plezanju in jamah in Jesus se spusti zelo globoko, dvomim, da bo ostal živ, ker v globinah je lahko živ hudič (z naslovnice?), več dam na to, da bo vstal od mrtvih in še prej spoznal, da se nekatere ženske prav zato odločimo hoditi za nekom ali nečim, pa četudi je tam vse (kao) narobe. In ja, tudi v to se poglobi naš Jesus. In ostane živ. Ker pisatelj je lahko karkoli. Tako je to z dobro literaturo. Ne podcenjuje vas in se vas noče dotikati na silo, izpade pa, da vam bo nakuhala magmo v nezavednem in mogoče … Poizkusite kdaj brati kaj takega vsaj “za hec”. Zgodbe: Empedokles (fotoreporter hodi po stopinjah grškega filozofa), Pasja radost (vsi prebivalci malega kraja berejo knjige v latinščini in organizirajo kvize z latinskimi pregovori), Križanka (uspešen podjetnik postane zenbudistični pisatelj), Zeleni ponedeljek (zenbudistični pisatelj si želi napisati veliko delo), mala lulu (zapuščeni ljubimec razmišlja o ljubezni), zgodbe Protagonisti in znaki, Poskus in Preprosta zgodba pa govorijo o pisanju, pisateljih, o iskrenosti pisanja, podlagi za pisanje in še marsičem.