Neobstoječi vitez
Žanr | fantastični roman, viteški roman |
Narodnost | italijanska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2014 |
Založba | Beletrina |
Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
Prevod |
Vera Troha |
Ključne besede | Srednji vek, Vitezi |
Človek se nauči tudi biti
Knjiga večkratnega italijanskega kandidata za Nobelovo nagrado za literaturo je del trilogije Naši predniki in se dogaja v srednjem veku, v času Karla Velikega. V zgodbi se prepletajo pol fantastične in realistične osebe, ki bralca spominjajo na idejo viteza in viteštva, kot ga opisuje Cervantes v svojem Don Kihotu. Neobstoječi vitez je namreč zgodba o vitezu v bleščečem oklepu, ki v bojih, ki se jih udeležuje, vedno zmaguje v skladu z ideali viteštva. Zato je tudi navdih mnogim, ki se srečujejo z njim. Z njim je tudi njegov oproda, ki pa je prav tako kot Cervantesov Sančo Pansa, precej bolj realističen in tu zemski. Neobstoječi vitez zasleduje med drugim varuje tudi ideal ljubezni in varovanja devištva, dokler se o njegovem varovanju ne podvomi. In to je tudi njegov konec.
V zgodbi nastopa še neustrašni vitez Bramante, za katerega se izkaže, da je pravzaprav ženska, ki si jo želijo vsi vitezi, ona pa vedno izbira sama.
Samo zgodbo piše redovnica Teodora, ki zapiše: »… da vsebino povzema iz starih listin, ter čenč, slišanih v govorilnici in iz maloštevilnih pričevanj ljudi, ki so bili zraven.«
Objavljeno: 27.03.2017 10:34:07
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:33:32
V veku, v katerem se odvija ta zgodba, je bilo stanje stvari še nejasno. Ni bilo redko, da si naletel na imena in misli in oblike in ustanove, s katerimi se ni ujemalo nič obstoječega. Na drugi strani pa so se na svetu množile stvari in sredstva in osebe, ki niso imeli imena in se niso razlikovali od preostalega. To je bil čas, ko volja in upornost obstajanja, želja, da bi pustili svoj pečat, da bi nasprotovali vsemu kar je, niso bile izrabljene v celoti, saj nekateri niso uresničili ničesar – zaradi bede ali nevednosti ali zato, ker jim je vse prav dobro uspevalo – in se jih je torej nekaj izgubilo v nič. …. Tako je začel delovati Agilulfo Guildivernski in si pridobivati slavo.