Nepopolna Hestija

Dvojezična zbirka s prevodom v italijanščino spod peresa Jolke Miličeve, je ‘poezija sveže metaforike in inovativnih jezikovnih rešitev’, kot se je izrazila prevajalka v spremni besedi. Motiv grške boginje družine in domačega ognjišča, zaščitnice mirnega življenja in pregnancev je ‘povsakdanjila’, jo prizemljila v nepopolno Zemljanko. Pesniška zbirka je razdeljena na pet ciklov: Črnofiguralna poslikava/Tema je starejša od svetlobe, Rdečefiguralna poslikava/Vzplamenevanje in izplamenevanje, Ploskoviti relief/Ob njegovem bridkem robu se mehčam, Visoki relief/Rastoče sence in zadnji razdelek Soha/Slutnja slutnje. Pesnica ima več domov: tistega v sebi, čutnega, skromnega, pa vendarle bogatega, kraškega, kjer ustvarja in živi, in grškega, ki si ga ‘sposodi’, ko gre za celjenje ran, odmik, pozabo. Ker je pesnica umetnica tudi na likovnem področju, se ljubezen do umetnosti izraža predvsem v prvem ciklu, nadaljuje pa skozi celotno zbirko. ‘Vse manj človek, vse bolj senca …’ pravi v eni izmed pesmi. Pesnica si ob trenutkih kot nemočna opazovalka nehote prisvoji pekel. Razmišlja o življenju, ki je tu pa tam samotno, o pisanju, ki včasih ne pride od nikoder, o ognju, ki simbolizira ognjišče, o otrocih, ki jim želi ponuditi vedrino. Zbirka deluje kot enotni organizem, saj določene pesmi navezuje na prejšnje.