Neroda

Diana se ni zganila, ostala je, kjer je bila, s povešenimi rameni, zamišljena. Sprejela me je nezaupljivo. Zakaj pa ti hodiš k meni?, se obrnila stran, se vlekla za kratke hlače. Ko se je obrnila stran, da bi se mi izognila, sem videla vse, kar je bilo treba videti, zelo razločne rdeče odtise na njenem stegnu, ampak še preden sem jo kaj vprašala, je Diana z obtožujočim pogledom rekla, Padla sem, pa kaj!, in nato nič več, sklonila je glavo, prekrižala roke. Rekla sem, Prav, Diana, ampak vseeno se moramo pogovoriti s tvojimi starši, dvignila je roko, Saj je kar naprej pogovarjate z mojimi starši, in odšla. Ko zdaj premišljujem o tem, se mi zdi, da sem se morda motila o pomenu njenih besed. Mogoče sploh ni ugovarjala temu, da se bomo spet spravili na njene starše, ampak temu, da nanje še vedno gledamo kot na sogovornike. (str. 71)