Neškropljene limone : eseji

Danes živimo v hibridnem svetu podob, poslušanja in tihega branja. Slednjega je vedno manj, ker človeška narava deluje po pravilu inercije in ker je lažje gledati kot poslušati, kaj šele brati. Beremo v funkciji podobe, se pravi predvsem podnapise. Beremo na spletu, kjer besedilo deluje skoraj kot podoba, zaradi protejskosti medija in možnosti interakcije pa izgublja pečat dokončnosti v tistem delu sporočilnosti, ki je bistven za etično formacijo bralca. Branja torej ne ukinja, spreminja se njegova narava, saj branje iz avtonomnega dejanja v svojem redu postaja funkcija nečesa, kar je po intelektualnem, etičnem in morda duhovnem redu nižje od njega. Recipročnost korakov od sebe-k sebi se s tem izgublja, korakamo vedno bolj le v eno smer, v katero, je pravzaprav vseeno. Branje, kakor človek, zahteva čas. Branje zahteva človeka. Časa pa je vedno manj. In človeka tudi.