Neutonjeno dete

Iz ozadja bazilike je prihajal strašen zvok nizkega, nezemeljskega vpitja. »Kaj je to?! So spraševali na smrt prestrašeni turisti. »Od kod prihaja?« Ena starejših beneških prodajalk cvetja, njen obraz je bil zguban kot morje, je zaklicala: »To so lahko samo stara pokopališča okoli mesta, kampi dei morti. In to je zvok vseh lobanj, ki so pokopane v tej zemlji, odkar je bil Kampanille zgrajen prvič, pred tisoč leti. Tudi oni žalujejo za ‘Il povero morto’.« Teo si je z rokami prekrila ušesa in pobegnila. Ljudje okoli vogalov malega trga so se oklenili lončkov s sladoledom in v njegovi sladkobi iskali tolažbo. Njihove oči so se bleščale od hrepenenja. Lakomno so si ga tlačili v usta. Več kot so ga pojedli, več so si ga želeli.