Newyorška trilogija

Iztok Osojnik knjigo naslovi z Newyorška trilogija. Piše jo s Paulom Austerjem, sicer z nekajletnim razmikom, leta 2010 je roman ameriškega pisatelja z istim naslovom izšel tudi v slovenskem jeziku, a sedaj ga pišeta na navpični časovni premici, torej hkrati, vsak na svojem koncu NY. Tako Osojnik zažene fikcijo. Piše v ženski osebi: ženska je prvi spol, je osnova, Ištar, nosilka novega življenja. Piska onanira, spije nekaj pirov ali obuje visoke pete, se zavzema za nežne geje, skratka, je »pravi pisateljski dec«, teh sicer ni na pretek. Piska v New Yorku preživi en mesec, verjetno v pisateljski rezidenci in predstavlja svojo poezijo na nekakšni turneji. Posebnega obiska na teh večerih ni, se pa lahko zato piska obilno posveča opazovanju in zasledovanju New Yorka, tu živečih in duhov. Zgodba ima tudi nekakšno vabo, piska postane detektivka, zasleduje skrivnostnega moškega, zasledovanje se seveda dogaja na več nivojih, odvisno tudi od števila bralk oz. od bralke (ženska oblika je privzeta za splošno kot na FF). Vidiš, da piska zasleduje predvsem rojevanje misli, »nič«, iz katerega pridejo, včasih za-misli ni, včasih so kot podivjani konji in se razkropijo na vse strani. Zasleduje tudi tebe, s tabo je v dialogu, ve, kaj se dogaja, te razkrinka, ve tudi, kdaj pojma nimaš in je vsega preveč. Iztoka nekoliko poznam, pri nas je vodil bralni klub. Je asociativen in celostni mislec, vabi k samorefleksiji in etičnosti, cela dogodivščina, saj razkrinkava, je detektiv za »prodajanje buč«. V zgodbi razgali New York, center sveta, demokracije, ameriških sanj, ki to seveda niso, razkrinka vse, od policajev na vsakem koraku, vsakršne revščine, neoliberalizma in fašizma pa do mehanizmov za ugrabitev pozornosti. Razkrije, kako so nas zasužnjili, naredili odvisne, disciplinirane, ubogljive, stojimo v vrstah, kolonah, celo impotentne, nekritične, razkrinka teorije zarot, ne nazadnje, kot rečeno, pa razkrinka tudi bralca samega, saj ne sledimo, premalo beremo, še tisti, ki beremo, premalo, premalo vemo, čutimo, ne prepoznamo, da smo že v svetovni vojni, ne opazimo, kakšen je svetovni red, da je isti šmorn v Ameriki ali Sloveniji, kaos je načrten, drogiranje krdela je naklepno, pomirjevala s trendi tudi, vsak ima svojega kaplarja ali captaina. Ta pri nas daje avtogole, razprodaja »za male pare« tujcem, na drugi strani tujcem prepoveduje prehod meje. Bratje, še Lennon in McCartney se razideta. Niti z mostu ne moreš skočiti po svoji volji. Razkrinka segregacijo družbe, človeški karakter, pomen umetnikov. Smo že v kitajskih in ameriških silicijevih sobah (beri tudi aktualno knjigo: Velesili umetne inteligence), kjer se z nami igra umetna inteligenca. Ta nas že premaga v šahu, v goju, računalnik prekinja naše ustvarjanje, pači naše možgane, iz njih dela pašteto, roga se naši pozabljivosti. Piska vidi tudi to, gobca, ponavlja, ko kaj pozabi, začne znova, ne da se utišati, gobca, še naprej razpreda, kaže fakiča vsemu, kar se dogaja in širi po svetu, vpije, da je cesar gol. Pisatelja, umetnika vodi notranja bistrost, ki se izostri v kompakten kaos, to bistrost budisti opisujejo kot vpogled. Zato kakšnega pisatelja, pesnika tudi zaprejo, znano je iz zgodovine, da so lahko nevarni, da jih odpeljejo v gulag, zažgejo, umorijo. Ta knjiga je ob vsej fikciji in fakciji predvsem knjiga o pisanju in svetu, resnica o nas, o naši naravi, vabilo k razmišljanju o koncu zgodbe, detektiranju, knjiga, ki te nauči, kako se ne ubiti ob vsem, kar prepoznavaš, ampak raje pisati.
Bralka