skok na glavno vebino izjava o dostopnosti
Žanrdružbeni roman, problemski roman
Narodnostafriška literatura, italijanska literatura, togovska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2021
Založba
Prevod Ingrid Vidmar
Spremna beseda Žiga Valetič
Ključne besede Afrika, Družine, Identiteta, Izseljenci, Ljubezen, Ljubezenska razmerja, Prostitutke, Smrt, Tradicija, Večkulturnost, vrnitev
Število strani

161

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

5-6 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Pretresljiva
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

"Moja bolečina je tako huda, da je skoraj ne čutim več"

Yawo je petindvajsetletni Afričan, ki študira v Evropi. Po petih letih se odpravi na nekajtedenski obisk domov, poln vprašanj o tem, kako ga bodo svojci sprejeli. V uradu brata Basileja, inženirja ekonomije, naleti na bratovo tajnico Neylo, ki ga v hipu prevzame s svojo drugačnostjo in obnašanjem kot bi bila v črno pobarvana belka (str. 27). Zaljubljenost je obojestranska. Istočasno pa Yawova družina, v skladu z običaji in tradicijo, za svojega sina organizira srečanja z različnimi domačinkami, primernimi za sinovo nevesto. Bo Yawo kljuboval volji družine in se odločil za Neylo ali se bo uklonil nareku tradicije? Se bo ljubezen nadaljevala v Evropi ali v Afriki?

Ta individualna zgodba je avtorju izhodišče za splošna razmišljanja o ljubezni, ujeti med dve skrajnosti: racionalno nadaljevanje kulturnih tradicij s pokorščino volji družine na eni strani in voljo po zaljubljenosti, spontanosti, strasti in svobodi na drugi strani. Vzporedno s temo ljubezni avtor razvija tudi problematiko identitete izseljencev, razpetih med tujino in domovino, pri čemer je intimna definicija obeh pri večini izseljencev iz leta v leto vse bolj zamenljiva. Obe glavni temi avtor v epilogu poveže in Neylo razvije vse do simbola razmerja med Evropo in Afriko in lastnega odnosa do domovine.

Zgodba, ki je (razen epiloga) dolg nagovor ljubljene ženske, je popestrena z utrinki vsakdanjega življenja (prehranskih navad, afriške duhovnosti, organiziranosti (poligamnih) družin, potovanja po afriških cestah s številnimi posebnostmi …), primerjavami z običaji v Evropi, liričnimi vtisi iz narave, tudi z zanimivo pesmijo, namenjeno mami. Pripoved je pogled na domače kraje in ljudi skozi oči tistega, ki je odšel od doma in se vživel v drugačno kulturo do mere, da je postal nekaj med domačinom in tujcem: ukleščen v precep dveh kultur (kot v sendviču) sem postal del hibridne generacije, ki ni ne afriška ne evropska (str. 73).

Kossi Komla-Ebri je eden pomembnih predstavnikov tistega dela sodobne italijanske književnosti, ki jo ustvarjajo v Italiji živeči Afričani ali njihovi potomci. Komla-Ebri se je rodil in odraščal v Togu, izobraževal se je v Franciji in Italiji, kjer živi od leta 1974. Je zdravnik kirurg, soustanovitelj in častni predsednik združenja afriške diaspore v Italiji (REDANI – Rete della Diaspora Africana Nera in Italia). Deluje kot kulturni mediator, udeležuje se številnih mednarodnih konferenc na temo izseljenske literature. Prepletanje različnih kultur in identitet je tudi osrednja tema njegovih leposlovnih del, ki jih ustvarja v italijanščini. Je tudi karizmatičen in zanimiv govorec, prepričan, da nas vsako srečanje z drugimi bogati in spreminja.

V slovenski prevod Neyle bralca uvede predgovor Žiga Valetiča. Trenutno je Neyla edino avtorjevo delo, prevedeno v slovenščino.

Strastno sem hrepenel po osebi, ki sem ji že leta zaupal svoje najgloblje skrivnosti, ko sem v zimskih nočeh, odet v plašč osamljenosti, skrčen na stol ob radiatorju, tiščal nos na zamegljeno okensko steklo. Prazne samotne noči, ko sem čutil mrzle deževne kaplje, kako udarjajo na moje ljubezni žejno srce in kožo, ki hlepi po nežnosti in ljubkovanju.

Želel sem povedati, da sem leta sanjal in čakal to čutno žensko, notranje bogato in samozadostno, ki nima potrebe, da bi delovala kot moški. Žensko, ki me ne želi spreminjati in ki jo sprejemam, ne da bi jo hotel preoblikovati po svoji meri.

Želel sem povedati materi in očetu, da sem iskal sorodno dušo in da vem, da sem jo našel v tebi.

Na koncu nisem izustil niti ene same besede.

(str. 64)

Citati

(3)
Magda Vremec Ragusi

Prešinilo me je, kako ljudje sami ustvarjajo »drugačnost«, ko te skozi svoje ogledalo vidijo »drugačnega« in ti nato na nek način pošljejo nazaj tvoj odsev, v katerem se včasih sploh ne moreš več prepoznati.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 112
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 3
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1

Morda vam bo všeč tudi