Nezakonita melanholija: kronike, kratka proza

Tretja knjiga v Sloveniji živečega mehiškega avtorja Carlosa Pascuala, človeka mnogoterih talentov in zgodb, je umeščena predvsem v obdobje od pisateljevih mladostniških let oz. od trenutka, ko je »zapustil domače gnezdo, zavrgel način življenja, v katerega so (ga) usmerjali in v katerem se (je) posvečal predvsem zaletavanju z glavo v zid – in mnogokrat treščil tudi ob tla«, do ustaljenega bivanja v Sloveniji, ki pa ga – v nasprotju z ostalimi knjigami – v Nezakoniti melanholiji le ošvrkne. Gre za osem »kronik«, kot svoj hibridni žanr imenuje avtor sam, ki se posvečajo predvsem avtobiografskim zgodbam iz Mehike. Avtor, ki je tudi prvoosebni pripovedovalec, si namreč želi pripovedovati zgodbe, ki so se mu zares zgodile in so fikcionalne predvsem v formalnem smislu – v rušenju kronološkega sosledja običajnih kroniških zapisov. Ne nazadnje pa pridih fikcionalnosti vnaša tudi nekoliko nezanesljiv in emocionalno obarvan, s tem pa do neke mere vselej selektiven človeški spomin.  

V Pascaulovih kronikah srečamo nenavadne, edinstvene, mnogokrat zavožene like, ki že v skiciranih karakternih potezah velikokrat privlačijo kaos, nesrečo, nasilje ali pa se zapletajo v najbolj nemogoče življenjske situacije. Skozi knjigo vendarle kot zla slutnja odzvanja preroški očitek psihično neuravnovešene pripovedovalčeve sostanovalke Stacy: Tvoji prijatelji bodo popadali, vsi po vrsti, drug za drugim. In povsem prav ima avtor v drzni opazki, da takšni liki in situacije »v Sloveniji pridobijo patino fantastičnosti, ki jo je kdaj hitro mogoče pomešati z magičnim realizmom ali pa z navadnim širokoustenjem«. A človeku iz dežele, ki je sicer »nagnjena k pretiravanju«, vendarle verjamemo, da ne gre zgolj za bahaštvo.

Pripovedovalčeva odlika ni le poiskati situacijo z zgodbenim potencialom (ne nazadnje veliko takšnih situacij najde njega, pa četudi po telefonu), ampak posebna veščina razdrobljenega pripovedovanja, ki ne izgubi nadzora nad celoto in ne spusti zgodbe iz vajeti, čeprav dramaturški lok večkrat prelomi z esejističnimi, refleksivnimi ali kontemplativnimi digresijami in retrospektivami. Zgodbe nikoli ne peljejo v mrtev rokav, čeprav v njih (ja, sledi neposrečena besedna igra) najdemo kar nekaj smrti. Povsem razumljiva je tudi prošnja Estebana alias Črnega, enega ključnih akterjev čilske Domoljubne fronte Manuela Rodrígueza, ki si želi prav dotičnega sogovornika za kronista svoje in kolektivne zgodbe o uporu, spektakularnem helikopterskem pobegu iz zapora in dvajsetletnem življenju v ilegali. Kajti avtor Carlos Pascual v pretežno patriarhalnem svetu – ženske so pogosto zgolj statistke – »nikogar ne pojasnjuje«, ne izrisuje globokih psiholoških portretov, temveč značajske poteze protagonistov in motiviranost za njihova dejanja skicira, navrže v detajlih, ki se mozaično sestavijo v picassovsko celoto.   

Kalejdoskopska mehiška preteklost vzbuja v primerjavi z varnejšim, a dolgočasnejšim slovenskim okoljem v pripovedovalcu tudi kanček nostalgije in melanholije po izgubljenih in nerealiziranih možnostih, ki jih, paradoksalno, razpira prav ta nevaren, nasilen svet, v katerem se mora človek ves čas znajti in iznajti na novo. Vitalno gonilo zgodb pa je skoraj religiozno prepričanje v »drugačen način življenja«, ki misli iz škatle, ki zavrača čredni nagon in vztrajno sledi lastni viziji – bodisi pri pridobivanju vizumov bodisi pri ustanavljanju revije, ki ji mnogi prerokujejo takojšnji propad, bodisi pri evforičnem postavljanju cirkuškega šotora. Pripovedovalčevega »nemirnega duha« prav nihče in nič na svetu ne more ustaviti. In skoraj obredno zazveni konec zadnje kronike Cirkus v Aurori, ko se po uspešni premierni cirkuške predstave, protagonist, vodja cirkusa združi z zanosno množico navdušenih gledalcev in postane del t. i. kolektivnega telesa.

Carlos Pascual je pretanjen opazovalec človeške nravi, razgledan bralec, filmofil in poznavalec umetnosti, dober družbeni analitik in anekdotični pripovedovalec s polno mero črnega humorja in samoironije. V Nezakoniti melanholiji najdemo cel kup literarnih indicev, diskretnih napotil za branje te ali one knjige (recimo take »z modrimi platnicami«, za katerimi se skriva Mannov Doktor Faustus) ali filmskih namigov, s katerim bi lahko (morda?) bolje razumeli miselno-duhovni svet junakov. Še bolj pa z njimi avtor odpira nova vprašanja in zorne kote. Nezakonita melanholija je prvi del (mehiške) kroniške trilogije v nastajanju, ki kliče po nadaljevanju.