Ni konec sveta

»Dovolj!«
Bila je mati. Prišla je za nama dol v podpalubje, med živali. Za njo so postrojene stale moje svakinje.
»Je že v redu mati!« jo je vneto miril Sem. »Tako njena kri ne bo padla na naše roke! Levi bodo krivi zanjo! Mi bomo brez madeža, razumete?«
»Dovolj,« je znova rekla mati. »Njena kri ne bo omadeževala nikogar in ničesar, ker je ne bomo prelili.«
Tedaj je za trenutek vse v meni zaplalo in vzkipelo v divje utripajoče Upanje: mati bo vse uredila! Rešila me bo pred Semom! Živela bom, še naprej bom živela!
Ženske so se zgrnile okrog Sema in me vzele iz njegovih rok, kot bi popotniku odvzele iz rok težko prtljago. Hvala! Hvala, Ba! Hvala, Saraja! Hvala!
Potem pa je mati nadaljevala: »Besi bi samo smuknili iz nje – tu, tu notri, sin moj – še na krovu! Samo zalezli bi se v koga drugega ali v kako žival. In ko bi bili enkrat na kopnem, bi jih imeli večno za vratom, za vse večne čase bi prosto letali med nami in uganjali svoje hudobije. Ne. Timno in njene bese moramo vreči v povodenj. Naj jih povodenj pogoltne, kot je pogoltnila Krivičnike. Pridite, hčere. Pomagajte mi spraviti Timno čez krov.«
Semova morilska ihta je počasi plahnela. Bil je razočaran, a je uvidel, da ima mati prav. »Bom že jaz, mati. Ni potrebe, da bi vi …« je rekel, kot se spodobi za skrbnega sina.
Materin obraz se je spet zmračil.
»Jaz sem jo spravila na svet. Meni pritiče, da jo spravim s sveta.«
Njen glas je bil tako neusmiljen kot glas Boga na dan, ko je človeški rod obsodil na smrt. (Str. 222-223)