Ni me strah

Zalepil sem se na tla. Italo Natale je vzel cigarete z mize in sedel nazaj na divan. Oddahnil sem si in se znova začel pomikati naprej. Vrata so bila tam, uspelo mi je, bil sem tam. Napetost mi je pravkar začela popuščati, ko so naenkrat vsi skupaj zakričali. “Glej! Glej!” “Tiho!” “Bodite tiho!”
Stegnil sem vrat preko divana in skoraj me je zadela kap.
Za poročevalcem je bila fotografija dečka.
Dečka v luknji.
Bil je plavolas. Sveže umit in počesan, prav lep deček v karirasti srajčki, ki se je smehljal in v rokah stiskal lokomotivo električnega vlakca.
(str. 91)