| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | nemška literatura |
| Kraj in leto izida | Izola, 2020 |
| Založba | Grlica |
| Zbirka |
Na robu |
| Prevod |
Mateja Malnar Štembal |
| Ključne besede | Družinski odnosi, Ljubezen, Mladostniki, Najstniki, Nosečnost, Otroci, Otroci in odrasli, Prijateljstvo, Starši, V mladinskem leposlovju |
Jana Frey je nemško-švicarska pisateljica za otroke in mladino. Lilly (štirinajstletno dekle) in David (sedemnajstletni mlad glasbenik) se zaljubita in zgodi se nepričakovana nosečnost. Kljub temu, da je okolica bolj naklonjena temu, da bi Lilly nosečnost prekinila in naprej živela normalno najstniško življenje, se Lilly odloči, da bo otroka obdržala. Kljub podpori Davidovih staršev, Lillyjine mame in očima ter prijateljic, je zgodba težka. Brezskrbno najstniško življenje se kar naenkrat konča in Lilly odraste v trenutku. Že med nosečnostjo se odnos med njo in Davidom skrha, dokončno pa se skrha, ko se rodi Camillo in je zanj potrebno prevzeti vso odgovornost. Kljub temu, da je res težko, se Lilly trudi in poskrbi zase in za Camilla, David pa pri svojih sedemnajstih letih te odgovornosti ni sposoben prevzeti. Bolj je osredotočen nase, na glasbo in svojo novo ljubezen. Življenje z Lilly namreč ni več zabavno, ampak polno izzivov. Lilly se sicer odloči in da Camilla za določeno obdobje v rejniško družino, ga pa redno obiskuje in je del njegovega življenja. Za Davida tega ne moremo reči. Zgodba je med dogajanjem polna pretresljivih opisov o tem, kako je Lilly doživljala nosečnost in rojstvo svojega sina. Na Lilly je sicer močno vplivala tudi odsotnost njenega očeta. Kljub vsemu pa je zaradi očetovega fotoaparata spoznala Davida in po težki preizkušnji najstniške nosečnosti spet zadihala s polnimi pljuči. Vsekakor ni bilo več poti nazaj, poti v obdobje pred Camillom in pred nosečnostjo. Se je pa na koncu teme pokazala luč v obliki nove ljubezni zanjo in za njenega sina. Vztrajanje se je izplačalo.
Objavljeno: 05.06.2020 22:28:02
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:41:40
“Iz dnevne sobe sem slišala Camillov jok, ki mi je prebadal glavo kot vbodljaji z nožem. V tistem trenutku sem sovražila ves svet, še najbolj pa Davida, ki je kar odšel in me pustil samo. Kako je lahko to naredil? Zakaj jaz tega ne morem narediti? Camillo je tako njegov otrok kot moj. Za delček sekunde sem se spomnila na svojega očeta, ki je tudi odšel in pustil mojo mamo samo. Samo z mano. Nikoli, nikoli, nikoli nočem imeti več nič z njim … V tistem trenutku je moj pogled obstal na fotografiji moje poljske babice, ki je bila še vedno pritrjena na magnetno tablo nad kredenco. Zastrmela sem se neposredno v njen bledi, resni, izčrpani obraz. Kot da bi gledala svojo zrcalno sliko. Enake utrujene oči, enak razdražen pogled, v katerega sem zrla vsakič, ko sem se v zadnjem času pogledala v ogledalo. In potem je Lilli Milewski zrla v Jirino Milewski, dokler se ni fotografija zabrisala pred očmi …” (str. 133)
