Nikodemova žena : zapiski neverjetnega advokata
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | V Ljubljani, 1941 |
Založba | Hram |
Ključne besede | Ljubezen, Medosebni odnosi, Moški in ženske, Odvetniki, Zakonsko življenje, Ženske |
Svet je lep samo toliko, kolikor je lepote v tebi.
Odvetnika Vladimirja Gladnika spoznamo, ko okreva po strelni rani. Ta je samo zaključek spora med njegovimi strankami – Nikodemom Olšakom, direktorjem banke, in njegovo lepo mlado ženo Marjeto z ljubimcem Petrom Holotom. Mlad samski odvetnik proti svoji volji postane zaupnik vseh Marjetinih tegob, po načrtu zakoncev naj bi postal nov »hišni prijatelj« od samega začetka nesrečnega zakonskega para in tako brez afere potešil ženino žalost in neopazno pravno uredil bankirjeve zasebne finančne posle. Če Gladnik ne bi bil Gladnik, človek, ki živi po svoji glavi in srcu. In njegova glava dobro ve, da je odvetnik, ki spletkarskega Nikodema sovraži, in advokat, ki zastopa delavce proti Petru Holotu, bogatemu tovarnarju. Gladnikovo srce je izpostavljeno Marjetinemu vrtincu nekdanjih ljubimcev, telesnega nasilja, ženske nepotešenosti, materinske neodgovornosti in odkritega zapeljevanja. A Gladnik sanja o Eli. Svoji pošteni mladi tipkarici. Sanja dolgo, slikovito in globoko. Njegovo doživljanje sveta, polno drobnih detajlov in čudovitih primerjav, je protiutež dogajanju na posestvu Olšak. Obe skrajnosti, upov polno romantiko in usodno tragedijo, doživljamo tudi bralci, ki Gladnika spremljamo skozi »zapiske neverjetnega advokata«. Slika ljubezenskih odnosov v bogatih jezikovnih barvah, ki tudi danes zasije jasno, živo in prepričljivo, letu nastanka navkljub.
Objavljeno: 29.03.2018 09:07:36
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:22
Vsak moški nesmrtno laže, če gre mimo take ženske. In vsaka taka ženska stori samomor, če vzame iz koristoljubja moža, ki je zmeraj pripravljen uveljaviti samo sebe in svoje pravice, zakonite in namišljene. Pred menoj je bil ideal ženske lepote. Da sem užival, ne tajim. Ona se je pa otožno smehljala. In njene velike, svetle, zdaj bolno zroče zdaj vabeče bliskajoče se oči so mi ustvarjale čustvo, da je vsa moja notranjost iz črnega žameta, na njem pa ta dva bisera, ki sta v svetu le dve veliki, prepotrebni solzi. Ko je Nikodemov grozeči hrbet za trenutek izginil, je tiho, s čudovito zvonkim in nežnim glasom dejala. »Tako sem si želela, da bi govorila z vami!« Ali bom zmogel to nalogo? Prehitela me je. Sklonila je svojo lepo svetlolaso glavo in spet zašepetala, ali ne hoče preveč. Ali ji ne ostane v roki samo črepinja? Bil sem premagan. Brez bitke. Moški ni nič manjši v doživljanju ženske kakor v doživljanju sončnega vzhoda, ko mu vsa duša utone v prelivajočem se ognju nebesnih barv. (str. 60)