Nikogaršnja

Elli in Ana. Dve Slovenki srednjih let. Prva živi v Parizu, druga v Ljubljani. Prva je slikarka, druga novinarka. Elli na mizici v kavarni v Parizu naleti na revijo Obrazi. V njej je kolumna, ki Elli gane do te mere, da piše na elektronski naslov novinarke Ane. Začneta si dopisovati. Njuna vse bolj intimna pisma razkrivajo dve zanimivi življenjski usodi, dva različna bogata svetova. Svetova, ki sta se že srečala pred tridesetimi leti. Samska umetnica (Elli) in poročena mati dveh odraslih hčera (Ana) odkrijeta, da sta bili v srednji šoli sošolki. Odrasli Elli in Ana preko pisem ponovno zgradita tisto bližino, ki sta jo poznali Betka in Anica. Pred čim je Elli zbežala v tujino in zakaj se Ana v svojem majavem zakonu in težavah s hčerko počuti neskončno osamljena? Preko pogosto liričnih opisov okolja in doživetij iz vsakdanjega življenja obeh žensk se avtorica dotika številnih tem (izguba partnerja, materinstvo, nasilje v družini, smrt nerojenega otroka …), slika nam različne obraze ljubezni, starševske stiske. Izkaže se, da sta življenji nekdanjih sošolk kljub razdaljam in tridesetletnem molku močno prepleteni in povezani.Temeljni okvir zgodbe je Ellino iskanje same sebe, lastnih korenin, resnice o svojem izvoru, bolečina ob hrepenenju po prostoru pod soncem, ki mu človek lahko iskreno reče domovina in dom. Branje, ki nudi številna razmišljanja o problematičnih temah, nas poboža s poetičnimi odlomki, gane z doživljenjem materinstva in ljubezenskih bolečin obeh žensk in vrača k Lepi Vidi in njenem hrepenenju po domu.