Nikolikje

Markiz je stopil med Richarda in Door. »Ne moreš iti nazaj v svoj stari dom ali v svojo staro službo ali v svoje staro življenje,« je rekel Richardu, skoraj blago. »Nobena od teh reči ne obstaja. Tam zgoraj ti ne obstajaš.« Prišli so do stekališča: kraja, kjer so se združevali trije kanali. Door in Hunter sta se podali po enem, v katerem ni bilo vode, in se nista ozrli. Markiz se je obotavljal.
»Moral se boš kar najbolje znajti tukaj doli,« je rekel Richardu, »v odtokih in v magiji in v temi.« In potem se je nasmehnil, na široko, belkasto: bleščeče režanje, veličastno v svoji neodkritosrčnosti. »Torej – vesel sem, da sva se spet videla. Vso srečo. Če boš preživel še dan ali dva,« je zaupno povedal, »ti morda uspe celo ves mesec.« In potem se je obrnil in odhitel skozi kanal za Door in Hunter.
Richard se je naslonil ob zid in poslušal njihove stopinje, ki so se odmevajoče oddaljevale, in vodo, ki je drvela mimo na svoji poti do črpališč v Vzhodnem Londonu in do komunalnih obratov. »Sranje,« je rekel. In potem je Richard Mayhew, presenečen nad samim seboj in prvič, odkar mu je umrl oče, sam v temi začel jokati. (Str. 125)