Nisem bil jaz

Nemško-islandski pisatelj, rojen in trenutno živeč v Nemčiji, pišoč pa v obeh jezikih, se s svojim zadnjim romanom iz leta 2010 prvič predstavlja tudi slovenskim bralcem. V njem spoznamo tri glavne literarne like, ki jih avtor usodno preplete med seboj.

Nemški prevajalki iz angleščine se dozdeva, da njeno življenje postaja preveč ustaljeno, partnerski odnos preveč predvidljiv in prijatelji preveč malomeščanski. Zato se iz Hamburga preseli na severnonemško podeželje, kjer kupi razpadajočo kmetijo. Zaradi finančnih težav težko pričakuje novo delo, rokopis slavnega ameriškega pisatelja, katerega že nekaj časa prevaja. Niti sanja se ji ne, da pisatelj doživlja težko ustvarjalno krizo in da za roman, za katerega je že izbran za drugo Pulitzerjevo nagrado, še ni napisal niti vrstice. Prav tako niti najmanj ne sluti, da pisatelj o njej nima najboljšega mnenja in da je stisko pravzaprav sprožila sama, ko ga je nadlegovala s pismi, v katerih je pedantno opozarjala na napake in nelogičnosti v tekstih, ki jih je prevajala, na primer o ulicah, ki naj bi se križale, pa se v resnici ne, ter o kuharskih receptih, ki se nikakor ne morejo posrečiti. Postrga zadnji denar za letalsko vozovnico in se odpravi na drugo stran Atlantika, v Chikago, kjer pisatelj živi, v upanju, da mu bo pomagala prebroditi krizo. V istem mestu že nekaj let poskuša uspeti nemški borzni posrednik, ki, zaposlen v pomembni banki, predstavlja enega nižjih členov tamkajšnje prehranjevalne verige. Priložnost se mu ponudi, ko odpustijo njegovega po rangu višjega sodelavca, on pa se polasti njegove delovne šifre in začne mešetariti na svojo pest, v želji seveda, da bi vodstvu banke dokazal svojo vrednost. Pri tem se zapleta v vedno večje izgube, dokler na koncu ne povzroči propada banke, avtor pa ga s tem z vso ironijo prikaže kot povod za začetek zadnje gospodarske krize. Še pred njegovim dokončnim propadom se njegova slika, ki ga prikazuje kot človeka pod obupnim poklicnim stresom, znajde v nekem finančnem časopisu, po naključju jo zagleda pisatelj, ki ga prešine ideja, da mora njegov novi veliki ameriški roman govoriti o svetu denarništva, poleg tega pa se še na prvi pogled zagleda v nesrečnega borznika. Medtem se naključno srečata prevajalka in borznik, v tem primeru pa se on zaljubi vanjo. Tako se nekje v drugi polovici zgodbe začne komedija zmešnjav, kar se odraža tudi v slogu, ki postaja vedno bolj duhovit, življenjskim težavam, ki se sicer povečujejo, začne avtor zmanjševati težo oziroma jih prikazovati z bolj rešljivega zornega kota. Vse dokler zgodbe ne privede do pravega srečnega konca, ko bralec odloži knjigo in olajšano verjame, da je življenje lahko tudi takšno.